STROJI, ORODJE, NAPRAVE IN PRIPOMOČKI PRI TEHNIKI IN TEHNOLOGIJI V OSNOVNI ŠOLI

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA FAKULTETA ZA MATEMATIKO IN FIZIKO FIZIKA - TEHNIKA STROJI, ORODJE, NAPRAVE IN PRIPOMOČKI PRI TEHNIKI IN TEHNOLOGIJI V OSNOVNI ŠOLI DIPLOMSKO DELO Mentor: dr. Janez Jamšek, doc. Kandidat: Metod Bajde Somentor: mag. Stanislav Avsec Ljubljana, januar 2009

2 Zahvala Na tem mestu bi se zahvalil svojemu mentorju, dr. Janezu Jamšku, doc., ki mi je pomagal s koristnimi nasveti, mi nudil svoj čas in pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi somentorju mag. Stanislavu Avscu, za strokovno pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Rad bi se zahvalil tudi svoji družini, ki me je po svojih močeh podpirala in mi stala ob strani.

3 POVZETEK Učni načrt Tehnike in tehnologije (TIT) v devetletni osnovni šoli obsega poznavanje strojev, orodij, naprav in pripomočkov ter njihovo pravilno uporabo. Diplomsko delo predstavlja stroje, orodje, naprave in pripomočke, ki so potrebni za izvedbo praktičnega pouka TIT. Podan je pregled strojev, orodij, naprav in pripomočkov, ki jih učenci lahko uporabljajo pri praktičnem delu pouka TIT po posameznih razredih. Pregled je podan tudi za stroje, orodja, naprave in pripomočke, ki jih lahko uporablja le učitelj za pripravo gradiva. V učbenikih za TIT se pojavljajo različni izrazi za isti stroj, orodje, napravo ali pripomoček. V delu je predstavljen pregled uporabljenih izrazov in izmed njih izbran najprimernejši, v skladu s stroko. Opisani so stroji, orodja, naprave in pripomočki ter njihovi značilni obdelovalni postopki. Za varno izvedbo praktičnega pouka so nujno potrebni tako ustrezno opremljeni prostori kot zagotovljena brezhibnost strojev, orodij, naprav in pripomočkov. Podana so varnostna priporočila in navodila ter seznam varnostne opreme, ki jo moramo uporabljati pri delu. Diplomsko delo vsebuje tudi priporočila pri nakupu strojev. Predvsem je pomembno, da učenci ne uporabljajo strojev, orodij, naprav in pripomočkov, ki zanje niso varni in jih lahko uporablja le učitelj. KLJUČNE BESEDE: Tehnika in tehnologija, stroji, orodje, naprave, pripomočki, učni načrt, varno delo. I

4 Machinery, tools, instruments and equipment in the Design and Technology at Primary school SUMMARY Basic knowledge of machinery, tools, instruments and equipment together with their proper use is part of the Design and Technology (D&T) study curriculum in Primary schools. This thesis presents various machinery, tools, instruments and equipment needed for the practical part of D&T. A review of machinery, tools, instruments and equipment used by pupils in the practical part of the D&T curriculum, is presented according to pupils grade. A review of machinery, tools, instruments and equipment meant for use only by teachers to prepare materials for pupils, is also presented in the thesis. Various terms are used in different D&T course books for the same machinery, tools, instruments and equipment. This thesis offers an overview of the terms used and the most appropriate one is chosen in accordance with experts from the respective fields. Machinery, tools, instruments and equipment are examined together with their typical working techniques and procedures. In order to ensure safety during practical lessons, workrooms must be adequately equipped and all machinery, tools, instruments and equipment used must be faultless. This thesis offers safety recommendations and instructions as well as a list of safety equipment that should be used while working. Recommendations for purchasing machinery are also offered. Most of all it is important that pupils do not use machinery, tools, instruments and equipment, which are not safe for them to use and should only be used by teachers. KEY WORDS: Design and technology, machinery, tools, instruments, equipment, curriculum, safety. II

5 KAZALO VSEBINE 1 UVOD OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA NAMEN IN CILJI NALOGE PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA PREGLED VSEBINE OSTALIH POGLAVIJ PRAKTIČNO DELO PRI POUKU TIT PROSTORI ZA POUK TIT Univerzalna delavnica Strojni del Prostor za toplotno obdelavo Kabinet za tehnično in likovno vzgojo ORODJE ZA POUK TIT Ročno orodje za učitelja za pripravo dela Ročno orodje za učence v 6. razredu Ročno orodje za učence v 7. razredu Ročno orodje za učence v 8. razredu STROJI IN NAPRAVE ZA POUK TIT Stroji, naprave za učitelja za pripravo dela Stroji, naprave za učence v 6. razredu Stroji, naprave za učence v 7. razredu Stroji, naprave za učence v 8. razredu PRIPOMOČKI ZA POUK TIT Pripomočki za učence v 6. razredu Pripomočki za učence v 7. razredu Pripomočki za učence v 8. razredu VARNOST PRI DELU IN OSEBNA VAROVALNA OPREMA ORGANIZACIJA DELOVNEGA MESTA TERMINOLOŠKO USKLAJEVANJE POIMENOVANJE ROČNEGA ORODJA POIMENOVANJE STROJEV IN NAPRAV POIMENOVANJE PRIPOMOČKOV ROČNO ORODJE DLETO KLADIVO KLEŠČE KLJUČ LUKNJAČ NOŽ OBLIČ PILA, RAŠPA ROČNA ŽAGA SPAJKALNIK ŠILO ŠKARJE VIJAČ STROJI IN NAPRAVE BRIZGALKA ELEKTRIČNA BRUSILNI STROJ BRUSILNI STROJ Z BRUSILNIMA PLOŠČAMA, ZA KOVINE III

6 5.4 KROŽNA ŽAGA ODSTRANJEVALNIK BARVE REZALNIK EKSPANDIRANEGA POLISTIRENA VIBRACIJSKA ŽAGA VRTALNI STROJ PRIPOMOČKI MERILNI PRIPOMOČKI VPENJALNI PRIPOMOČKI ZARISOVALNI PRIPOMOČKI DISKUSIJA ZAKLJUČEK LITERATURA STVARNO KAZALO IV

7 AKRONIMI IN OKRAJŠAVE V diplomskem delu smo uporabili naslednje okrajšave: TIT Tehnika in tehnologija DZS Državna založba Slovenije TZS Tehniška založba Slovenije SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika CE Evropska skladnost (Conformité Européene) EPS Ekspandirani polistiren V

8 VI

9 1 UVOD Učenci pri predmetu tehnika in tehnologija (TIT) uporabljajo različno orodje, pripomočke in nekatere stroje. Z uporabo le teh, rešujejo preproste tehnične in tehnološke probleme in ob tem razvijajo delovne spretnosti, navade in sposobnosti. Učitelj mora poskrbeti, da je nabor orodij in delovnih operacij, ki jih učenec uporablja, prilagojen njegovi starosti in sposobnostim, tako da je delo varno in vodi k zastavljenim vzgojno-izobraževalnim ciljem. 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA V diplomski nalogi bomo predstavili pripomočke, orodja in stroje, ki so varni in primerni za uporabo v osnovni šoli. Izhajali bomo iz učnega načrta [1]. Povedali bomo, kdaj se učenci seznanijo s posameznim orodjem in podali navodila za zagotavljanje varnosti pri delu. Opozorili bomo na slabo stanje na slovenskih osnovnih šolah, saj večina šol nima normalnih delovnih pogojev za izvedbo praktičnega pouka pri predmetu TIT. Za varnost je slabo poskrbljeno, saj šole nimajo niti osebnih zaščitnih sredstev, niso podana navodila za pravilno in varno uporabo strojev, orodij, naprav in pripomočkov. Poleg tega na tem področju ni usklajene terminologije, saj se za imena strojev, orodij, naprav in pripomočkov uporabljajo različna poimenovanja celo znotraj šolske literature. 1.2 NAMEN IN CILJI NALOGE Namen diplomske naloge je analizirati problem neusklajene terminologije, slabih materialnih ter varnostnih pogojev in podati njegovo rešitev. Izpostavili bomo nevarnosti pri delu s specifičnimi stroji, orodji in napravami pri pouku TIT ter podali rešitve na področju pravilne uporabe učencem ustreznih orodij in strojev. Podali bomo varnostna priporočila za uporabo strojev, orodij, naprav in pripomočkov. 1

10 Z diplomskim delom želimo predstaviti stroje, orodje, naprave in pripomočke, ki so potrebni za izvajanje pouka pri predmetu TIT. V [2] je bilo ugotovljeno, da so učilnice pomanjkljivo opremljene, učenci imajo premalo delovnega prostora. Zato bomo zapisali, kakšne so prostorske zahteve za izvajanje pouka TIT. Skladno z veljavnim učnim načrtom bomo podali stroje, orodje, naprave in pripomočke, ki jih uporabljajo učenci pri praktičnem delu ter učitelj(ica) za pripravo gradiva. Prav tako je bilo v [2] ugotovljeno, da učitelji(ce) nimajo nobenih vnaprej podanih kriterijev za izbiro orodja ali strojev. Opozorili bomo, na kaj morajo biti pozorni pri ugotavljanju njihove primernosti. Cilji: C1: Ugotoviti kako morajo biti urejeni prostori za pouk TIT. C2: Ugotoviti katere stroje, orodja, naprave in pripomočke potrebujemo za pouk TIT. C3: Ugotoviti primernost izrazov za stroje, orodja, naprave in pripomočke v učbenikih za predmet TIT. C4: Ugotoviti kakšni stroji, orodje, naprave in pripomočki so varni. C5: Podati priporočila pri nakupu strojev in naprav. C6: Podati navodila za varno delo s posameznimi stroji, orodjem, napravami in pripomočki. 1.3 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA V diplomskem delu smo uporabili naslednje metode dela: metodo proučevanja dokumentov, metodo uporabe strokovne literature, analitično metodo dela, deskriptivno (opisno) metodo dela ter tabelarični način prikazovanja podatkov. V diplomskem delu smo sprva proučili predpise na področju šolstva in strokovno literaturo ter preučili, kakšni so pogoji za izvajanje pouka pri predmetu TIT. Pri 2

11 ugotavljanju potrebnih materialnih pogojev smo izhajali iz veljavnega učnega načrta za predmet TIT. Temu sledi raziskovanje uporabljenih izrazov za poimenovanje strojev, orodij, naprav in pripomočkov v osnovnošolski literaturi ter istopomenskih izrazov, ki se pojavljajo v strokovni literaturi. V naslednjem koraku smo analizirali dobljene podatke. Primerjali smo izraze, ki se uporabljajo v osnovnošolski literaturi in istopomenske izraze, ki se uporabljajo v strokovni literaturi. Z deskriptivno (opisno) metodo dela smo prikazali lastnosti in pravilno uporabo strojev, orodij, naprav in pripomočkov. Podali smo varnostne ukrepe pri uporabi le teh. Za prikaz z analizo pridobljenih podatkov smo, zaradi boljše preglednosti, uporabili tabelarični način prikazovanja podatkov. V tabelah smo zapisali priporočene izraze za poimenovanje strojev, orodij, naprav in pripomočkov. Prav tako smo v tabelah podali količine strojev, orodij, naprav in pripomočkov, ki jih potrebujemo pri predmetu TIT ter seznam potrebne varnostne opreme. 1.4 PREGLED VSEBINE OSTALIH POGLAVIJ Kratka vsebina ostalih poglavij: V drugem poglavju je navedeno, kaj vse mora biti izpolnjeno za pouk TIT. Podan je pregled, kdaj se učenci seznanijo s posameznimi orodji, stroji, napravami in pripomočki v skladu z učnim načrtom. V tretjem poglavju je predstavljen pregled uporabljenih izrazov za stroje, orodja, naprave in pripomočke v šolski literaturi. Podana so priporočila za njihovo poimenovanje. Četrto poglavje opisuje orodje in značilne postopke, podani so varnostni ukrepi in navodila za varno delo. 3

12 V petem poglavju so predstavljeni stroji in naprave, nekateri značilni postopki ter priporočila za zagotavljanje varnosti. V šestem poglavju so obdelani merilni, vpenjalni in zarisovalni pripomočki. V sedmem poglavju smo prediskutirali, v kolikšni meri smo dosegli zastavljene cilje. Osmo poglavje povzema ukrepe za zagotavljanje varnosti pri pouku TIT. 4

13 2 PRAKTIČNO DELO PRI POUKU TIT Učni načrt za predmet TIT zastavlja cilje, ki niso naravnani le v smeri pridobivanja teoretičnih znanj. Poudarek je na reševanju, povezovanju, analizi, sintezi in vrednotenju enostavnih tehničnih problemov. Učenci so vključeni v proces spoznavanja in preizkušanja lastnosti gradiv. Gradiva glede na njihove lastnosti uporabijo za konkretno rešitev tehničnega problema in pri tem pravilno uporabljajo stroje, orodje, naprave in pripomočke. Praktično delo je dejavnost učencev, v okviru katere učenci osvojijo osnovne obdelovalne postopke in pridobijo s cilji predvidena tehnična znanja. Učenci pri praktičnem delu, poleg teoretičnih znanj pridobijo tudi spretnosti in izkušnje, t.j. praktično znanje. Praktično delo je pri pouku TIT neizogibno. Praktični pouk mora biti izveden na takšen način, da aktivno vključuje vse učence. Sama narava praktičnega dela zahteva zagotavljanje varnih pogojev za njegovo izvajanje. Za izvajanje pouka TIT potrebujemo ustrezne prostore, ki pa morajo biti primerno opremljeni [1]. 2.1 PROSTORI ZA POUK TIT V predlogu posodobljenega učnega načrta je priporočeno, da se prostori za pouk TIT, zaradi nastajajočega hrupa nahajajo v pritličju šolske stavbe. Poleg tega morajo biti oddaljeni od učilnic za predmete, ki zahtevajo več miru. Zaradi souporabe skupnih prostorov je predmetna učilnica za TIT, predvsem na večjih šolah, pogosto povezana z likovno učilnico, tako, da sta združeni v skupno učilnico, velikosti 80 m 2 [3] Univerzalna delavnica Univerzalna delavnica je prostor, kjer poteka poleg obravnave učnih vsebin tudi praktično delo učencev. Zaradi zagotavljanja varnosti pri delu, mora biti opremljenost temu ustrezna. Učilnica ima tla, ki ne drsijo. Dimenzionirana je za skupino do 20 učencev. Vsako delovno mesto obsega najmanj 3 m 2 talne površine, s čimer je omogočeno varno delo in gibanje učencev. Učilnica ima torej 60 m 2 talne površine. 5

14 Opremljena je z univerzalnimi delovnimi mizami, z leseno 4 do 5 cm debelo delovno ploščo, velikosti 150 cm x 75 cm. Mize morajo imeti previs, tako da je omogočeno pripenjanje pripomočkov in strojev. Mize lahko sestavimo v večje površine za skupno delo. Da je omogočeno normalno sedenje, mize nimajo dodatnih predalov ali polic. Stoli naj bodo nastavljivi po višini, tako zagotovimo ergonomsko oblikovano delovno mesto. V primeru prisilnega zračenja, mora biti ta izveden tako, da ne moti tihega dela učencev. Za shranjevanje orodja, pripomočkov in drobnega gradiva so namenjene omare, s posebnimi vodili za pladnje in predali z ojačenim robom. Zaščitna sredstva shranimo v posebno omaro. Vrata omar naj se odpirajo do kota 180 in vse omare morajo biti zaščitene s ključavnicami ustrezne kakovosti [3] Strojni del V strojnem delu se nahajajo tako stroji, ki jih lahko uporablja le učitelj(ica), ti so namenjeni pripravi gradiv za učence, kot tudi stroji, ki jih uporabljajo učenci. V strojnem delu je 6 delovnih prostorov z najmanj 3,5 m 2 talne površine na vsak delovni prostor, skupaj torej vsaj 21 m 2. Stroji morajo biti varno postavljeni na ustreznih mizah oziroma stojalih in po potrebi pritrjeni na podlage. Za zagotavljanje čistoče zraka imamo v strojnem delu nameščeno napravo za odsesavanje, s priključki na vseh strojih. Naprava ne sme biti prehrupna. Da učitelj ohrani vizualni stik z učenci v učilnici, mora biti strojni del ločen s pregrado, ki to omogoča. Spodnji del stene je zidan do višine, ki omogoča napeljavo električnih vtičnic, nad njimi pa je varnostna steklena stena. Tudi v strojnem delu moramo imeti tla, ki ne drsijo ter možnost zaklepanja prostora [3] Prostor za toplotno obdelavo V tem prostoru učenci delajo v sedmem razredu, ko se pri urah TIT seznanijo z obdelavo umetnih mas. Prostor za toplotno obdelavo je opremljen z mizami, ki imajo kovinsko prevleko. V prostoru je nameščena žarilna peč, ki jo uporabljajo tudi pri likovnem pouku. Tla so iz negorljivih materialov, zaradi zagotavljanja požarne varnosti. Prostor naj ima prisilno zračenje in površino 12 m 2 [3]. 6

15 2.1.4 Kabinet za tehnično in likovno vzgojo Tehniški kabinet je lahko združen s kabinetom za likovno vzgojo. V kabinetu so nameščene police za shranjevanje gradiva in izdelkov ter omare za učila, učne pripomočke in priročno knjižnico. Tla so obložena z lesenim podom. Mize v kabinetu so namenjene pripravi gradiv in učil, lahko pa omogočajo tudi individualno delo in delo z računalniki. V kabinetu so lahko nameščeni največ štirje računalniki [1, 3]. 2.2 ORODJE ZA POUK TIT Orodje so predmeti, ki se uporabljajo pri delu, zlasti fizičnem; mehanske priprave za obdelavo (preoblikovanje in odrezovanje), prijemanje, držanje in vrtanje obdelovancev, npr. kladiva, klešče, sekala, svedri, brusi ipd. [4]. Orodje, ki ga učenci uporabljajo pri posameznem obdelovalnem postopku mora biti ustrezno za specifično opravilo. Ne sme biti prenevarno ali prezahtevno za uporabo. Zagotovljeni morajo biti vsi pogoji za varno delo. Pogledali si bomo, kdaj se učenci seznanijo s posameznimi orodji, v skladu s predlogom prenovljenega učnega načrta Ročno orodje za učitelja za pripravo dela Določeno ročno orodje potrebujemo samo za pripravo gradiv ali za demonstracijo. To orodje je prenevarno, da bi ga lahko uporabljali učenci. Predstavljeno orodje v preglednici 2.1, lahko uporablja le učitelj. Preglednica 2.1: Ročno orodje za učitelja za pripravo gradiv pri predmetu TIT [1]. ROČNO ORODJE KOLIČINA/KOS rezilo, diamantno za rezanje stekla 1 skobljič, ličnik 1 skobljič, dvoreznik (4,5 mm) 1 škarje, namizne, krožne za pločevino do 2 mm 1 škarje, vzvodne za obrezovanje papirja, za format a4 1 7

16 2.2.2 Ročno orodje za učence v 6. razredu V šestem razredu učenci pri pouku TIT spoznajo papirna gradiva in les. Z eksperimentiranjem in izdelavo predmetov spoznajo lastnosti in možnosti uporabe papirnih gradiv. Pri tem spoznavajo bistvene razlike med istimi orodji, ki so namenjena obdelavi različnih gradiv. Spoznajo, da ima vsako orodje določeno področje uporabe. Oblikujejo odnos do lesa, ki je pomembno naravno gradivo. Les je lahko pridobivati in obdelovati. Učenci se seznanijo z osnovnim orodjem za obdelavo lesa, izvajajo razne obdelovalne postopke. Učenci že v šestem razredu pri pouku TIT spoznajo večino orodij, ki jih lahko uporabljajo, preglednica 2.2. V preglednici 2.2, opazimo, da se nekatera orodja, namenjena izključno za obdelavo lesa ali papirja, uporabljajo tudi v sedmem in osmem razredu. To je razumljivo, saj v sedmem in osmem razredu nismo omejeni le na uporabo umetnih snovi oziroma kovin, pač pa lahko izdelki vsebujejo tudi druge polizdelke, kot sta les in papir. 8

17 Preglednica 2.2: Ročno orodje, ki ga učenci spoznajo in uporabljajo v razredu za skupino z največ 20 učencev [1]. ROČNO ORODJE RAZRED KOLIČINA/KOS dleto 6 mm in dleto 12 mm x 10 dleta, ravna, grt. 15, 20, 25 mm x 1 kamen, gladilni, različna granulacija x x x 1 kladivo, kovaško, 500g x x x 1 kladivo, plastično x x x 4 kladivo, 150 g in kladivo, 300 g x x x 10 klešče, čelne, dvovzvodne, 160 mm x x x 1 klešče, (kombinirane, stranske ščipalke, koničaste okrogle) x x x 10 ključ, obročasti, viličasti, gr. 6 do 22 mm x x x 1 ključ, natični, z ragljo, gr. 6 do 22 mm x x x 1 kotnik, kovinski, 20 cm x x x 10 lok za rezbarjenje, z mizico in spono x x x 4 luknjač, 2, 4, 6, 8, 10 mm x x x 10 nož za karton, 18 mm in nož za papir, 9 mm x x x 10 pila, (kvadratna, okrogla), vse 200 mm x x 10 pila, (ploščata, polkrogla), vse 200 mm x x x 10 pištola, za lepljenje s staljeno plastiko x x x 2 rašpa, 250 x 10 šilo x x x 10 škarje za papir x x x 20 škarje za pločevino, zlatarske x x x 10 točkalo x x x 10 vijač, križni x x x 10 vijač, 3 mm x x x 4 vijač, 5 mm x x x 10 žaga, lisičji rep x x x 10 žaga luknjarica, 300mm, žaga zarezovalka, žaga za furnir x x x 1 žaga za kovine, lokasta x x x 4 klešče električarske, za snemanje izolacije x x 2 lotalnik, električni, 150 w in 25 w x x 4 pinceta x x 10 sekač, ploščati, 660/150 mm x Ročno orodje za učence v 7. razredu Učenci pri pouku TIT v sedmem razredu spoznajo umetne snovi. Te so se uveljavile predvsem zaradi dobrih lastnosti, kot so nizka cena ter dobre kemijske, mehanske, fizikalne in tehnološke lastnosti. S poskusi in pri obdelavi umetnih snovi spoznavajo njihove mehanske in tehnološke lastnosti ter s tem povezano uporabo umetnih snovi. Pri delu uporabljajo primerna orodja in potrebna zaščitna sredstva. V sklopu tehnična sredstva učenci pridobijo osnovno znanje o električnem krogu, ki jim pomaga razumeti 9

18 delovanje električnih naprav. Tu je prav tako velik poudarek na varnosti. Učenci se seznanijo z nekaterimi novimi ročnimi orodji, ki so predstavljena v preglednici 2.2, v stolpcu za 7. razred Ročno orodje za učence v 8. razredu V osmem razredu učenci pri izdelavi predmetov spoznajo obdelovalne postopke preoblikovanja, odrezovanja in spajanja kovin. Pri tem uporabljajo predvsem orodje, ki so ga spoznali v šestem in v sedmem razredu. Orodje, ki ga spoznajo v osmem razredu, prikazuje preglednica 2.2, v stolpcu za 8. razred. 2.3 STROJI IN NAPRAVE ZA POUK TIT Stroj je sklop, opremljen ali namenjen za opremljanje s pogonskim sistemom, ki ne izkorišča neposredno človeške ali živalske sile. Sestavljen je iz povezanih delov ali komponent, med katerimi je vsaj eden gibljiv in, ki so povezani za določeno uporabo [5]. Stroji in naprave, ki jih učenci uporabljajo, morajo biti varni in primerni glede na starost in sposobnosti učenca. Izrednega pomena pa so poleg tehničnih varstvenih ukrepov, tudi ukrepi, ki zagotavljajo varno uporabo strojev in naprav ter uporabo ustreznih zaščitnih sredstev. Pogledali si bomo, kateri stroji in naprave so potrebni za izvajanje pouka v razredu ter kakšne so količinske zahteve zanje Stroji, naprave za učitelja za pripravo dela Učitelj(ica) za pripravo gradiv za pouk TIT potrebuje tudi stroje, ki so za učence preveč nevarni in jih lahko zato uporablja le on(a). Te stroje potrebuje ne le v šestem, temveč tudi v sedmem in osmem razredu. Kateri stroji spadajo v to skupino, je razvidno iz preglednice 2.3. Krožna žaga in univerzalni skobeljnik sta lahko združena v 10

19 kombiniranem lesnem stroju. Preglednica 2.3: Stroji in naprave za učitelja za pripravo gradiv pri predmetu TIT [1]. STROJ, NAPRAVA KOLIČINA/KOS brusilnik, z brusilnima ploščama, za kovine 1 brizgalka, električna s priborom 1 skobeljnik, univerzalni 1 stroj, vrtalni, električni, stabilni 1 vrtalnik, prsni 1 žaga, krožna, stabilna Stroji, naprave za učence v 6. razredu Na določenih strojih in napravah lahko ob nadzoru učitelja delajo tudi učenci v šestem razredu. Na njih obdelujejo lesna gradiva. Preglednica 2.4, prikazuje vrsto in število strojev za šolo z eno delavnico (ena skupina z največ 20 učencev). Iz preglednice je razvidno, da se vsi ti stroji uporabljajo tudi v sedmem in v osmem razredu. Preglednica 2.4: Stroji in naprave, ki jih učenci spoznajo in uporabljajo v 6. razredu za skupino z največ 20 učencev [1]. Ta nabor strojev in orodij uporabljajo učenci tudi v 7. in 8. razredu. STROJ, NAPRAVA KOLIČINA/KOS brusilnik, kolutni, za les 1 brusilnik, tračni, za les 2 odstranjevalnik barve, toplotni 2 rezalnik stiropora 2 stroj, vrtalni, električni, z elektronsko regulacijo in stojalom 4 žaga, vibracijska Stroji, naprave za učence v 7. razredu V sedmem razredu učenci spoznavajo vrste, lastnosti in področja uporabe umetnih snovi. Z uporabo umetnih snovi rešijo konkreten problem v procesu načrtovanja in pozneje izdelave izdelka. Pomembno vlogo ima tudi preizkušanje gradiv na podlagi katerega, se učenci odločijo za ustrezno gradivo. Pred samo izdelavo dopolnijo znanje o umetnih snoveh, v procesu nastajanja izdelka pa pridobijo in utrdijo znanja ter spretnosti na področju obdelave umetnih snovi. Pojavi se torej zahteva po nekaterih 11

20 strojih in napravah, ki omogočajo termično obdelavo umetnih snovi. Teh v šestem razredu še nismo potrebovali, preglednica 2.5. Preglednica 2.5: Dodatni stroji in naprave, ki jih učenci spoznajo in uporabljajo v 7. razredu za skupino z največ 20 učencev [1]. STROJ, NAPRAVA KOLIČINA /KOS naprava za upogibanje umetnih snovi 1 pečica, električna Stroji, naprave za učence v 8. razredu V osmem razredu učenci spoznajo značilnosti in uporabnost najpogostejših kovin, ki so nujne skoraj za vse tehnične predmete, orodja, naprave in stroje. Spoznajo zakonitosti delovanja osnovnih naprav in sklopov strojev. Razširijo znanje na področju mehanike ter ga uporabijo ob konstruiranju modelov, naprav ter strojev. Pri izdelavi predmetov ugotavljajo tehnološke lastnosti in uporabijo obdelovalne postopke preoblikovanja, rezanja in spajanja. V ta namen uporabljajo stroje in naprave, ki smo jih potrebovali že v šestem razredu. Nabor strojev in naprav se v osmem razredu torej ne poveča, preglednica PRIPOMOČKI ZA POUK TIT Pripomoček je element ali skupek elementov, ki služi merjenju, zarisovanju ali pritrjevanju obdelovanca oziroma orodja. Ima namen zagotoviti zanesljivost delov in gospodarno izpeljati ter olajšati delovne operacije. Omogoča strokovno in tehnično varno izvajanje sekundarnih tehnoloških operacij oziroma postopkov [6]. Pri pouku TIT potrebujemo pri izdelavi predmeta poleg strojev, naprav in orodja tudi določene pripomočke. Pripomočke uporabljamo predvsem za zarisovanje, merjenje in vpenjanje. S pripomočki za merjenje in zarisovanje si pomagamo v postopku načrtovanja in prenašanja mer na obdelovanec. Z merilnimi pripomočki lahko opravljamo tudi razne druge meritve. Velik pomen ima priprava dela, pri njej temeljito 12

21 razmislimo o vrstnem redu posameznih obdelav in tudi, kako jih bomo pravilno in varno izvedli. Pri tem moramo imeti obdelovanec pravilno pritrjen. Za vpenjanje uporabimo pripomočke za vpenjanje, ki zagotavljajo, da se vpet obdelovanec med obdelavo ne premika Pripomočki za učence v 6. razredu V šestem razredu učenci spoznajo pravila skiciranja in kotiranja, urijo osnovne spretnosti v risanju črt in pišejo s tehnično pisavo. Pri izdelavi tehnične in tehnološke dokumentacije ter v začetni fazi izdelave, učenci uporabljajo pripomočke za merjenje in zarisovanje. Pri sami izdelavi izdelkov iz papirja in lesa pa si pomagajo z vpenjalnimi in ostalimi pripomočki. Katere pripomočke in koliko jih potrebujemo v šestem razredu, prikazuje preglednica 2.6. Preglednica 2.6: Pripomočki, ki jih učenci spoznajo in uporabljajo v 6. razredu za skupino z največ 20 učencev [1]. PRIPOMOČEK RAZRED KOLIČINA/KOS deske, risalne, 350 x 500 mm x x x 20 jeralnica x 4 merilo, pomično, z nonijem, 150 mm x x x 4 meter, tračni x x x 10 nakovalo, 10 kg x x x 1 primež, vzporedni, 100 mm s kotnikom x x x 1 primež, vzporedni, 63 mm, z vpenjalno spono x x x 10 ravnilo, kovinsko z ročajem, 350 mm x x x 10 spona, mizarska x x x 10 spona, škarjasta 100 mm, s kotnikom x x x 11 spona, škarjasta 75 mm x x x 12 trikotnik, 30 in 45 x x x Pripomočki za učence v 7. razredu Učenci v sedmem razredu nadgradijo in utrdijo znanje pri tehničnem načrtovanju. Spoznajo risanje v pravokotni projekciji in poiščejo možnosti uporabe v praksi. Učenci pri tem uporabljajo pripomočke za merjenje in zarisovanje, katere v večini že poznajo iz šestega razreda. Prav tako poznajo tudi vpenjalne in ostale pripomočke, ki jih 13

22 uporabljajo pri delu z umetnimi snovmi. V sklopu tehnična sredstva pa uporabljajo tudi nekatere nove pripomočke. Koliko jih potrebujemo v sedmem razredu, je zapisano v preglednici 2.7. Zapisana je količina pripomočkov za eno skupino z največ 20 učencev. Preglednica 2.7: Dodatni pripomočki, ki jih učenci spoznajo in uporabljajo v 7. razredu za skupino z največ 20 učencev [1]. Te pripomočke uporabljajo učenci tudi v 8. razredu PRIPOMOČEK RAZRED KOLIČINA/KOS igla, zarisna x x 10 instrument za električne meritve, univerzalni x x 2 preizkuševalec napetosti, do 24 v x x 2 šestilo, kovinsko x x Pripomočki za učence v 8. razredu V procesu nastajanja izdelka, učenci v osmem razredu uporabljajo iste pripomočke kot v šestem in sedmem razredu, preglednica 2.6, in preglednica 2.7. Pripomočke za zarisovanje in merjenje uporabljajo pri risanju predmetov v izometrični projekciji, poleg risanja v pravokotni projekciji. Pri izdelavi kovinskega izdelka, učenci uporabljajo poleg vpenjalnih pripomočkov tudi merilne pripomočke, s katerimi izvajajo postopke merjenja, kot nadzor kakovosti v procesu izdelave. Nabor pripomočkov se v osmem razredu ne poveča. 2.5 VARNOST PRI DELU IN OSEBNA VAROVALNA OPREMA Za zagotavljanje varnosti je potrebno ne le brezhibno orodje in njegova pravilna uporaba, ampak tudi ustrezna varovalna oprema. Ker se v šestem, sedmem in osmem razredu uporablja ista varovalna oprema, nismo delali razdelitve po razredih. Ta zaščitna sredstva namreč učenci v celoti spoznajo in uporabljajo že v šestem razredu. Prav tako je potrebno, da se učenci držijo določenih pravil za delo in obnašanje, da skrbijo za svoj delovni prostor in upoštevajo navodila učitelja(ice). Učitelj(ica) pa mora učencem pred začetkom dela demonstrirati varen postopek dela z ustrezno varovalno opremo in nato spremljati njihovo delo. V kolikor učenci ne delajo v skladu z navodili 14

23 za varno delo in ne uporabljajo potrebne varovalne opreme, je učitelj(ica) dolžan njihovo delo prekiniti. Preglednica 2.8, prikazuje potrebno količino osebne varovalne opreme za eno skupino z največ 20 učencev. Preglednica 2.8: Osebna varovalna oprema za učence v Razredu [1]. OSEBNA VAROVALNA OPREMA KOLIČINA/KOS zaščitna kapa 20 zaščitna očala 5 zaščitni predpasnik 20 zaščitne rokavice ORGANIZACIJA DELOVNEGA MESTA Za varno praktično delo je nujno potrebno urejeno delovno mesto. Delovna mesta morajo biti pravilno razporejena. Vsako delovno mesto v univerzalni delavnici obsega najmanj 3 m 2 talne površine. Pomembna je tudi razporeditev miz, ki morajo biti razporejene tako, da učenca na sosednjih delovnih mestih, ne motita en drugega. Univerzalno učilnico in delavnico uporabljajo učenci iz različnih razredov, zato je potrebno, da vsaka skupina vzdržuje red, da lahko naslednja skupina nemoteno prične z delom. Tu ne mislimo le na vzdrževanje čistoče, temveč predvsem na pravilno pospravljanje orodja in gradiv. Neurejeno delovno mesto je pogosto vzrok poškodb in okvar orodja. Prav tako obstaja večja verjetnost, da se učenec poškoduje. Zato je nujno potrebna pravilna razporeditev orodja in gradiva na delovnem mestu. Na ta način omogočimo hitro in varno delo. Pri praktičnem delu morajo učenci torbe shraniti na posebno določenem mestu, ki je od delovnega mesta dovolj oddaljeno. Torbe ne smejo ovirati gibanja učencev na delovnem mestu. Delovno mesto uredimo tako, da so na eni strani pripomočki, na drugi strani orodja. Biti morajo primerno zložena, ne smejo ležati eden čez drugega, slika 2.1. Gradiva imamo na sredini. Do nesreč lahko pride tudi pri podajanju in prenašanju orodja, predvsem za orodja z ostrimi robovi ali rezili. Takšna orodja ne shranjujemo ali prenašamo v žepih. Pri podajanju ostrih predmetov pazimo, da je konica obrnjena stran od prejemnika. Pri delu z orodjem je pomembno, da skrbimo za čistočo rok. Če imamo prašne ali drugače zamazane roke, na ročaju orodja ne bomo imeli dobrega oprijema. 15

24 Zato lahko pride do zdrsa, pri čemer lahko poškodujemo sebe ali druge. Kadar delamo z orodji, kjer je nevarnost ureznin, roke zaščitimo z zaščitnimi rokavicami. Slika 2.2: Urejenost delovnega mesta [7] Orodje se shranjuje v omari, ki je temu namenjena. Orodje hranimo zloženo v pladnjih ali kladicah, slika 2.2. Pred začetkom dela učenci izberejo samo tisto orodje, ki ga potrebujejo ter ga odnesejo na delovno mesto. Preden orodje uporabijo, pregledajo, če ni mogoče poškodovano. Če je potrebno orodje, kot so na primer klešče, naoljijo. Pri tem pazijo, da ne zamažejo čeljusti ali ročajev. V kolikor ugotovijo, da je neko orodje poškodovano, o tem obvestijo učitelja. Poškodovanega orodja ne smemo uporabljati. Po opravljenem delu, orodje očistijo in ga vrnejo na prvotno mesto v omari. Slika 2.2: Hranjenje orodij v lesenih kladicah, stojalih [8] Tudi pri delu na stroju mora biti delovno mesto urejeno. Polizdelke odlagamo na eni strani stroja, na mesto, ki je temu namenjeno. Stroj in okolica mora biti čista pred začetkom dela. Po končanem delu, stroje in okolico prav tako očistimo. Pri delu uporabljamo osebna zaščitna sredstva, prav tako spnemo rokave, ne nosimo ohlapnih oblačil, šalov ipd. Če imamo dolge lase, jih spnemo in zaščitimo s pokrivalom. Če 16

25 obstaja nevarnost odletavanja ostružkov, si oči zaščitimo z zaščitnimi očali. V času, ko stroj obratuje, se ostali učenci ne smejo gibati v bližini delovnega mesta. Prav tako je pomembno, da pravilno shranjujemo gradiva. Učenci dobijo gradivo na začetku šolskega leta in ga hranijo v zato namenjenih škatlah. Na začetku pouka vsak učenec vzame svojo škatlo, v kateri ima shranjeno gradivo, iz katerega bo naredil izdelek. Druga gradiva morajo biti primerno shranjena v skladišču, kakor imenujemo prostor, v katerem shranjujemo različne polizdelke [9]. 17

26 18

27 3 TERMINOLOŠKO USKLAJEVANJE V osnovnošolskih učbenikih različnih založb, ki se uporabljajo pri predmetu TIT, se pojavlja različno poimenovanje istih strojev, orodij, naprav in pripomočkov, ali pa se poimenovanju izognejo ter govorijo le o obdelovalnem postopku in pri tem ne omenijo orodja. Tudi v tehniških in strojniških slovarjih je za nekatere stroje, orodja, naprave in pripomočke več različnih poimenovanj, naše izrazje je namreč precej neustaljeno oziroma razcepljeno, veliko izrazov ima isti pomen, njihova primernost pa tudi v novejši strokovni literaturi ni vedno enolično določena [10]. Učitelj je zato lahko v dilemi, kakšen izraz naj uporablja. Predlagamo, da se uporabljajo izrazi, ki jih bodo učenci pozneje uporabljali v srednjih šolah. To so praviloma izrazi, ki se uporabljajo tudi v novejših strokovnih publikacijah na tehničnem področju. Navsezadnje tudi v slovarju slovenskega knjižnega jezika SSKJ [9], ne bomo našli vseh primernih izrazov, niti za osnovna orodja, kot je vijač [1, 11]. 3.1 POIMENOVANJE ROČNEGA ORODJA Različno rabo izrazov v osnovnošolskih učbenikih založbe Izotech [9, 12, 13, 14, 15, 16], TZS [17, 18, 19] ter DZS [20, 21, 22] in priporočila za učitelje pri poimenovanju ročnih orodij prikazuje preglednica 3.1. V nadaljnjih poglavjih bomo uporabljali priporočene izraze. Potemnjeni bodo skupni izrazi za neko ročno orodje. 19

28 Preglednica 3.1: Poimenovanje ročnih orodij v učbenikih za TIT, kjer pomenijo D - DZS učbenik [20, 21, 22], T - TZS učbenik [17, 18, 19], I - Izotech učbenik [9, 12, 13, 14, 15, 16], UN - učni načrt [1] in SSKJ - slovar slovenskega knjižnega jezika [11], potemnjeni so splošni izrazi za neko orodje, z istimi številkami, pa so označeni istopomenski izrazi za posamezno ročno orodje. POIMENOVANJE D T I UN SSKJ PRIPOROČILO DIAMANTNO REZILO diamantno rezilo za rezanje stekla x x x DLETO dleto x x x x x GLADILNI KAMEN gladilni kamen x x KLADIVO kladivo (1) x x x x x x kladivo iz umetne snovi (2) x x x x kovaško kladivo (3) x x x x x plastično kladivo (2) x KLEŠČE čelne klešče x x x klešče x x x x x x klešče za snemanje izolacije x x x kombinirane klešče x x x koničaste okrogle klešče x x x mizarske klešče x x x stranske ščipalke x x x x KLJUČ ključ x x x x x x natični ključ x x x obročasti ključ x x x viličasti ključ x x x LUKNJAČ luknjač x x x x x x ušesne klešče x x NOŽ nož za karton (4) x x x x nož za papir (5) x x x x lepenkarski nož (4) x x OBLIČ oblič (6) x x x skobljič (6) x x x PILA kvadratna pila x x x x x okrogla pila x x x x x pila x x x x x x ploščata pila x x x x x polkrogla pila x x x x PINCETA pinceta x x x x x RAŠPA rašpa x x x x x x 20

29 ROČNA ŽAGA rezbarski lok (7) x x x lisičji rep luknjarica (8) x x x x x žaga lokarica (7) x žaga lokasta (9) x x x x žaga za rezljanje (7) x x x SEKAČ sekač x x x SPAJKALNIK lotalnik (10) x x spajkalnik (10) x x x x x ŠILO šilo x x x x x x ŠKARJE namizne, krožne škarje za pločevino (11) x x x škarje (12) x x x x x x škarje za papir (13) x x x x x x škarje za pločevino (14) x x x x x vzvodne škarje (15) x x x x vzvodne, krožne škarje za pločevino (11) x x x x TOČKALO točkalo x x x x x x VIJAČ vijač (16) x x x x izvijač (16) x x V preglednici 3.1, imamo zapisane izraze, ki se uporabljajo za poimenovanje ročnih orodij, ki jih uporabljamo pri pouku TIT. Opazimo, da se v učbenikih različnih založb, ne pojavijo vsi izrazi, saj nekatera orodja niso niti omenjena. V preglednici 3.1, so s križcem v zadnjem stolpcu (priporočilo) priporočeni izrazi za posamezna orodja. V vrsticah pod splošnim izrazom orodja so, z istimi številkami v oklepajih, označeni izrazi, ki se v učbenikih uporabljajo za isto orodje. Izpostavili bomo izraze za orodja, ki se zmotno uporabljajo. Neprimeren izraz je plastično kladivo, saj snov, ki ji v pogovornem jeziku rečemo plastika, pravilno imenujemo umetna snov. Primeren izraz za to orodje je kladivo iz umetne snovi, ki se v novejši strokovni literaturi najpogosteje uporablja. Naslednji tak izraz je lepenkarski nož. To orodje ne uporabljamo le za rezanje lepenke, temveč tudi drugih papirnatih gradiv. Zato za poimenovanje tega orodja raje uporabimo dva različna izraza, nož za papir in nož za karton. Nož za papir uporabljamo izključno za rezanje papirja. Nož za karton pa se uporablja za rezanje debelejših papirnih gradiv, kot sta karton in lepenka. Nož za karton ima zato močnejše in širše rezilo. Za poimenovanje orodja za glajenje lesa, se uporabljata izraza oblič in skobljič. Oba izraza najdemo 21

30 navsezadnje tudi v SSKJ [11], v novejši lesarski literaturi pa se pogosteje uporablja izraz oblič, zato menimo, da je izraz primernejši. Postopek spajanja nestaljenih osnovnih kovinskih materialov z raztaljeno spajko, kot dodajanim materialom, imenujemo spajkanje. Za orodje, s katerim spajkamo, bomo uporabili izraz spajkalnik [23]. Orodje, ki se uporablja za vijačenje oziroma privijanje in odvijanje vijakov, imenujemo vijač. Zato menimo, da izraz izvijač ni primeren. Žaga za rezljanje je v učbeniku založnika DZS [20, 21, 22] poimenovana kot žaga lokarica. Ker je ta izraz preveč splošen in ne opisuje samo tega orodja, menimo, da izraz ni primeren. Prav tako moramo biti previdni pri uporabi izraza rezbarski lok, saj z njim poimenujemo lok žage za rezljanje (v rezbarski lok smo vpeli žagico). V nadaljevanju bomo uporabljali izraz rezljača. 3.2 POIMENOVANJE STROJEV IN NAPRAV Kakšno poimenovanje se uporablja za stroje in naprave v osnovnošolskih učbenikih založbe Izotech [9, 12, 13, 14, 15, 16], TZS [17, 18, 19] ter DZS [20, 21, 22], prikazuje preglednica 3.2. Opazimo lahko, da se stroji in naprave v učbenikih različnih založb, različno poimenujejo. Poleg tega se vsi izrazi v učbenikih ne pojavijo, vsi stroji in naprave niso omenjeni ali poimenovani. V preglednici 3.2, so s križcem v zadnjem stolpcu (priporočilo) označeni priporočeni izrazi za posamezne stroje oziroma naprave. V vrsticah pod splošnim izrazom stroja oziroma naprave, ki je potemnjeno, so z istimi številkami v oklepajih, označeni izrazi, ki se v učbenikih uporabljajo za isti stroj oziroma napravo. 22

31 Preglednica 3.2: Poimenovanje strojev, naprav v učbenikih za TIT, kjer pomenijo D - DZS učbenik [20, 21, 22], T - TZS učbenik [17, 18, 19], I - Izotech učbenik [9, 12, 13, 14, 15, 16], UN - učni načrt [1] in SSKJ - slovar slovenskega knjižnega jezika [11], potemnjeni so splošni izrazi za stroj ali napravo, z istimi številkami pa so označeni istopomenski izrazi za posamezen stroj ali napravo. POIMENOVANJE D T I UN SSKJ PRIPOROČILO BRIZGALKA ELEKTRIČNA brizgalka električna x x x x BRUSILNI STROJ brusilni stroj z brusilnima ploščama (1) x x kolutni brusilni stroj (1) x kolutni brusilni stroj za les (2) x x x x x tračni brusilni stroj za les (3) x x x x ELEKTRIČNA PEČICA električna pečica x x x x x x KROŽNA ŽAGA krožna žaga x x x x x x NAPRAVA ZA UPOGIBANJE UMETNIH SNOVI naprava za upogibanje umetnih snovi x x x ODSTRANJEVALNIK BARVE fen za odstranjevanje barve (7) x x grelec na vroč zrak (7) x toplotni odstranjevalnik barve (7) x odstranjevalnik barve (7) x x REZALNIK EKSPANDIRANEGA POLISTIRENA rezalnik ekspandiranega polistirena (4) x rezalnik stiropora (4) x x VIBRACIJSKA ŽAGA krožna žaga (5) x x x x x motorna rezljača (6) x x vibracijska rezljača (6) x x vibracijska žaga (6) x x x x VRTALNI STROJ električni ročni vrtalnik (8) x x x x x prsni vrtalnik (8) x stebelni vrtalni stroj (9) x stebrni vrtalnik (9) x stolpni vrtalnik (9) x vrtalni stroj s stojalom (9) x x x x Vibracijska žaga ima več poimenovanj, ki se navezujejo na vrsto žage in način delovanja ter na njeno uporabo. Žaga se uporablja za rezljanje. Menimo, da je najprimernejši izraz, vibracijska žaga. Izraza vrtalni stroj in vrtalnik bomo v nadaljevanju razlikovali. Prav tako tudi brusilni stroj in brusilnik. Ko govorimo o vrtalnem stroju s stojalom, mislimo na fiksiran stroj. Za ročni vrtalni stroj, pa bomo uporabili izraz vrtalnik. Vrtalnik, ki ga napaja elektrika, držimo in vodimo pa ga z rokami, imenujemo torej električni ročni vrtalnik. Menimo, da izraz prsni vrtalnik ni 23

32 primeren, med drugim ga ne najdemo niti v SSKJ [11]. V učbeniku založbe Izotech [9, 12, 13, 14, 15, 16] razlikujejo med vrtalnim strojem s stojalom in stebelnim vrtalnim strojem. Prvi se nanaša na ročni vrtalnik vpet v stojalo, drugi pa predstavlja stabilen vrtalni stoj s stojalom. Pojavljajo se tudi izrazi stebrni vrtalni stroj in stolpni vrtalni stroj. Predlagamo poenoten izraz vrtalni stroj s stojalom. Odstranjevalnik barve se pri pouku TIT uporablja za upogibanje umetnih snovi. Ta izraz se tudi v novejši strokovni literaturi najpogosteje uporablja. Odstranjevalnik barve lahko deluje na različnih principih, lahko je električen, plinski ipd. Električni je edini primeren za šolsko uporabo. Deluje na principu segrevanja zraka z žarilno nitko, ki ga nato izpihuje skozi šobo. 3.3 POIMENOVANJE PRIPOMOČKOV V nadaljevanju bomo zapisali izraze za pripomočke, zapisane v osnovnošolskih učbenikih založbe Izotech [9, 12, 13, 14, 15, 16], TZS [17, 18, 19] ter DZS [20, 21, 22], preglednica 3.3. V nadaljnjih poglavjih bomo uporabljali priporočene izraze. V preglednici 3.3, so s križcem v zadnjem stolpcu (priporočilo) označeni priporočeni izrazi za posamezne pripomočke. V vrsticah pod splošnim izrazom pripomočka, so z istimi številkami v oklepajih, označeni izrazi, ki se v učbenikih, uporabljajo za isti pripomoček. Izpostavili bomo izraze za pripomočke, ki se zmotno uporabljajo. 24

33 Preglednica 3.3: Poimenovanje pripomočkov v učbenikih za TIT, kjer pomenijo D - DZS učbenik [20, 21, 22], T - TZS učbenik [17, 18, 19], I - Izotech učbenik [9, 12, 13, 14, 15, 16], UN - učni načrt [1] in SSKJ - slovar slovenskega knjižnega jezika [11], potemnjeni so skupni izrazi za neko orodje, s številkami pa so označeni istopomenski izrazi za posamezen pripomoček. POIMENOVANJE D T I UN SSKJ PRIPOROČILO JERALNIK jeralnica (1) x x jeralnik (1) x x x x KOTNIK kotnik x x x x x x KOVINSKO RAVNILO Z ROČAJEM kovinsko ravnilo z ročajem x x x MERILO kovinski merilni trak (2) x x x kovinski meter (2) x x kovinski trak (2) x leseni meter (3) x merilni trak (2) x x merilo pomično z nonijem (4) x x x x x mizarski meter (3) x tračni meter (2) x x NAKOVALO nakovalo x x x x x PRIMEŽ primež (5) x x x x x strojni primež (6) x x x x x x vzporedni primež (5) x x x x RISALNA DESKA risalna deska x x x ŠESTILO kovinsko šestilo (7) x x x šestilo (8) x x x x x x šestilo z jeklenima konicama (8) x SPONA prižema (9) x x spona (9) x x x x x svora (9) x x x UNIVERZALNI INSTRUMENT ZA ELEKTRIČNE MERITVE preizkuševalec napetosti x x univerzalni instrument za električne meritve x x x x x x ZARISNA IGLA zarisna igla x x x x x x Različno poimenovanje je opazno predvsem pri vpenjalnih pripomočkih. Izraz spona se uporablja v vseh učbenikih, a za različne pripomočke. Tudi v strokovni literaturi poimenovanje teh pripomočkov ni enotno, razlikuje se predvsem znotraj različnih strok. Menimo, da je najprimernejši izraz spona, vrsto spone pa natančneje določimo, kot na primer: mizarska spona, vijačna spona, vzmetna spona ipd. Za merjenje se uporablja 25

34 kovinski trak, katerega dolžina je lahko en meter ali več, zato menimo, da je najprimernejši izraz kovinski merilni trak. Izraz meter je primeren za merila, ki so dolžine enega metra (šiviljski, mizarski meter). 26

35 4 ROČNO ORODJE Le z dobrim in vzdrževanim orodjem lahko dobro in varno opravimo delo. Pomembno je, da učitelj(ica) orodje vzdržuje in v ga primeru poškodb izloči iz uporabe. Pred začetkom dela in med samim delom je torej potrebno poskrbeti, da je orodje v dobrem stanju, da orodje pravilno uporabljamo ter, da orodje uporabljamo le za namen, za katerega je namenjeno. Učence je zato potrebno naučiti pravil pri delu z orodji, ki se jih morajo držati. Da zagotovimo varno delo učencev, moramo učence seznaniti tudi z varnostnimi ukrepi in poskrbeti, da pri uporabi orodja uporabljajo ustrezna zaščitna sredstva. Ker lahko izdelek izdelamo z različnimi obdelovalnimi postopki, moramo pravilno izbrati rezalno orodje in režim obdelave. Podrobneje bomo opisali ročna orodja, ki jih lahko pri pouku TIT uporabljajo učenci ter orodja, ki jih lahko uporablja samo učitelj, preglednica 4.1. Preglednica 4.1: Ročno orodje, ki ga lahko uporabljajo učitelji in učenci (označeno z x) pri predmetu TIT. ROČNO ORODJE dleto kladivo klešče ključ luknjač nož oblič pila rašpa ročna žaga spajkalnik, električni spajkalna pištola, plamenski spajkalnik šilo škarje vijač UČENEC x x x x x x x x x x x x x Rezilno orodje se razlikuje predvsem po svoji geometrijski obliki in materialu iz katerega je izdelano. Odrezovanje je postopek obdelave, pri katerem dobimo dokončno obliko obdelovanca tako, da od začetnega kosa materiala odločimo (odrežemo ali odstranimo na kak drug način) posamezne delce. Te delčke imenujemo odrezki in predstavljajo odpadek. Odrezovanje je možno tudi z neposrednim vplivom energije (toplotne, električne, kemične). Po prvem načinu odrezujemo z orodjem v obliki klina. 27

36 Delovanje rezalnega orodja v obliki klina, prikazuje slika 4.1. Na rezilu ločimo cepilno ploskev c, preko katere drsi odrezek ter prosto ploskev a. Skupaj tvorita ploskvi rezalni rob b, med seboj pa oklepata kot klina β. Cepilni kot γ, je kot med normalo na trenutno ploskev obdelav in cepilno ploskvijo. Prosti kot α, je kot med prosto ploskvijo in trenutno ploskvijo obdelave. Slika 4.1: Delovanje rezalnega orodja Pri odrezovanju celotna deformacija materiala nastaja v strižni coni, ki s smerjo gibanja orodja tvori strižni kot φ. Deformacije povzročajo rezalne sile, katerih glavna komponenta obremenjuje cepilno ploskev noža. Pri postopku odrezovanja se vsa razpoložljiva energija na rezalnem robu spremeni v toploto. Toplota nastane na strižni coni zaradi porušenja atomske zveze ter na dotikalnih ploskvah. Torej na stiku odrezka in cepilne ploskve orodja ter proste ploskve in obdelovanca. Nastajajoča toplota zelo škodljivo vpliva na orodje in njegovo obstojnost. Trdota orodnih materialov je zelo odvisna od temperature. Orodje iz orodnega jekla obdrži svojo trdnost le do 250 ºC, hitrorezna jekla do 600 ºC, karbidne trdine pa približno do 900 Cº [23]. 4.1 DLETO Dleto je na eni strani primerno izbrušeno dletasto rezilo iz jekla, na drugi strani pa prehaja v konico, ki mora biti mehkejša od rezila in nosi lesen ročaj ali ročaj iz umetne snovi. Dleta so namenjena dolbenju, izrezovanju, ravnanju, rezanju in oblikovanju neravnih površin. Pri predmetu TIT učenci dleta uporabljajo že v šestem razredu, pri obdelavi lesa. Delo z dletom je precej zahtevno, naporno, lahko pa tudi nevarno, ker je potrebno za pravilno uporabo dleta, dobro poznati lastnosti lesa. 28

37 Lesen ročaj prenaša udarce na dleto in zagotavlja dober oprijem le, če je ročaj dobro nasajen. Dleta so zelo različnih oblik. Pri predmetu TIT uporabljamo ravna dleta. Uporabljajo se predvsem za dolbenje in izbijanje lesa. Da lesen ročaj ne poči, je zavarovan z zateznim in udarnim obročem. Oblika ročaja mora biti takšna, da nam roka pri dolbenju ne drsi. Dleto reže prav le tedaj, če izberemo pravi kot in smer, ki pa je odvisna od rasti lesa. Dleto držimo praviloma v levici (desničarji), z desnico pa ga potiskamo v les. Če režemo prek vlaken, pa si pomagamo z lesenim batom. Kadar delamo vzporedno z rastjo, vedno izberemo smer, v kateri vlakna izstopajo iz površine lesa. Če bi delali obratno, bi nam dleto uhajalo v les in ga ne bi mogli voditi [24]. (a) (b) (c) Slika 4.2: (a) Ravno dleto, (b) ravno dleto s posnetim robom in (c) dolbilo [7]. Ravno dleto, slika 4.2 (a), se uporablja za dolbenje utorov in izdelavo spojev. Dleta se delijo po debelini vratu na lahka, srednje močna in močna dleta. Delimo jih tudi po širini. Pri predmetu TIT učenci uporabljajo ravna dleta, širine 6 in 12 mm. Ravna dleta s posnetim robom, slika 4.2 (b), imajo malo lažja rezila, posebno primerna so za rogljičenje. Dolbila, slika 4.2 (c), uporabljamo za izsekavanje, za dolbenje lukenj in podobno. Med dolbenjem je, pri izmetavanju odsekanega lesa, dolbilo močno obremenjeno na lom. Dolbilo je zato debelo, debelina dolbila se zmanjšuje od ročaja proti ostrini [25]. Pri dletu je zelo važen kot ostrine. Ta naj meri približno 30º. Dleto brusimo na brusilnem stroju, ki mora imeti primeren naslon. Z naslonom lahko zagotovimo ravno in pod pravim kotom obrušeno ploskev rezila dleta. Med brušenjem je priporočljivo sprotno hlajenje dleta, da se ta ne razkali. Rob rezila mora biti popolnoma raven, obrušena ploskev pa je lahko nekoliko vbočena. Vboklina lahko nastane zaradi same oblike brusa na stroju. Obrušena ploskev ne sme biti izbočena. Pri ročnem brušenju pazimo, da vodimo dleto v vzporednih potezah, da ne dobimo izbočene obrušene površine. To zagotovimo z uporabo pripomočka za nastavitev kota brušenja. Ko 29

38 zbrusimo rezilo, položimo dleto plosko na gladilni kamen in nekajkrat potegnemo z ročajem proti sebi. S tem izravnamo rob na ostrini [26]. Značilna obdelovalna postopka. (a) Izsekavanje. Izsekavanje je postopek, ki se uporablja pri lesnih zvezah (preploščitvah), pri rogličenju, ipd. Pri prvo omenjenih lesnih zvezah z žago zarežemo do začrtane globine, nato pa z dletom odstranimo odvečni material, najprej na eni, nato na drugi strani. Pri rogličenju si prav tako pomagamo z žago. Najprej zažagamo v vzdolžni smeri, nato z dletom zasekamo prečno na lesna vlakna. Les nato klinasto izsekamo enakomerno iz obeh strani, ne da bi zatrgali vlaken na spodnji strani. Če ne moremo uporabiti žage za začetni rez, lahko namesto žage uporabimo dolbilo [24]. (b) Dolbenje. Za dolbenje lesa potrebujemo dleto in kladivo iz umetne snovi. Dleto praviloma držimo v levici, z desnico pa držimo kladivo iz umetne snovi, s katerim udarjamo po dletu, s tem pa dleto potiskamo v les. Pred začetkom dolbenja je potrebno s svinčnikom označiti robove luknje, ki jo bomo izdolbli. Nato uporabimo primerno širino dolbila in z njim najprej zasekamo prečno na lesena vlakna na obeh začrtanih krajiščih. Z dletom nato izdolbemo les od sredine proti krajišču. Pri tem si prav tako pomagamo s kladivom. Za dolbenje se uporabljajo posebno oblikovana dleta, ki jih imenujemo dolbila [17, 26]. Hranjenje orodja. Dleta je potrebno zaščititi pred poškodbami rezila, ki lahko nastanejo, če shranjujemo dleta nezaščitena v predalu. Rezilo dleta lahko zaščitimo z usnjeno nožnico, slika 4.2 (a), pogosteje je zaščita za rezilo iz umetne snovi. Garniture dlet lahko hranimo tudi v temu namenjeni torbici ali v lesenih kladicah, z rezili v izvrtinah kladice. Varno orodje. Dleto ne sme biti poškodovano ter imeti razmajan ali počen ročaj, biti mora dobro nabrušeno. Če bomo po lesenem ročaju dleta udarjali z lesenim kladivom, mora biti 30

39 ročaj zavarovan z zateznim in udarnim obročem. Oblika ročaja mora biti takšna, da nam roka pri dolbenju ne drsi. Topo dleto je težje nadzorovati, hitreje pride do zdrsa, poleg tega je delo težje. Uporabljamo dleto ustrezne velikosti in oblike za vrsto dela. Navodilo za varno delo. Pred začetkom dela oči zaščitimo z varnostnimi očali, preglednica 4.2. Obdelovanec trdno vpnemo. Po ročaju dleta ne smemo udarjati s kovinskim kladivom, saj bi dleto s tem uničili. V ta namen uporabimo lesen bat ali kladivo iz umetne snovi. Nikoli ne režemo proti sebi, saj bi se v primeru zdrsa nabodli. Stojimo trdno, da ne izgubimo ravnotežja, v primeru zdrsa. Naše telo in roke nikakor ne smejo priti pred rezilo. Ko se dleto ne uporablja, ga je potrebno zaščititi z varnostno kapo, da rezilo ni izpostavljeno. Dleta shranjujemo v primerni embalaži s predalčki za posamezno dleto, v lesenem ali plastičnem predalniku. Potrebna je tudi pazljivost pri podajanju dleta, zato nikoli ne obrnemo rezilo proti osebi, kateri podajamo dleto. Dleto za les uporabljamo le za obdelavo lesa. Dleto ne uporabljamo za dela, za katera ni namenjeno [24]. Preglednica 4.2: Osebna varovalna oprema pri uporabi dleta. ROČNO ORODJE OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO očala rokavice respirator predpasnik kapa dleto (ravno) x x dolbilo x x 4.2 KLADIVO Učenci pri predmetu TIT spoznajo in uporabijo kovinsko kladivo, uporabljajo ga predvsem za žebljanje. Kladivo iz lesa ali umetne snovi pa uporabljajo za pribijanje moznikov ali udarjanje po ročaju dleta pri dolbenju. Spoznajo tudi kovaško kladivo, ki ga uporabljajo pri kovanju. Kladiva, ki jih učenci uporabljajo pri pouku TIT prikazuje slika

40 (a) (b) (c) (d) Slika 4.3: (a) Ključavničarsko kladivo, (b) kovaško kladivo, (c) kladivo iz umetne snovi in (d) leseno kladivo [27]. Ključavničarsko kladivo, slika 4.3 (a), je na eni strani glave poševno odrezano. Kovaško kladivo, slika 4.3 (b), je težje, uporablja se za udarjanje in preoblikovanje kovinskih obdelovancev. To kladivo uporabljamo pri kovanju, kjer hladno preoblikujemo mehkejše kovine, kot je baker in aluminij. Z njim nikoli ne udarjamo po drugem kladivu ali drugem orodju. Kladiva iz umetne snovi, slika 4.3 (c), in lesena kladiva, slika 4.3 (d), imajo glavo cilindrične oblike z dvema udarnima ploskvama. Uporabljamo jih za namene, kjer bi kovinsko kladivo poškodovalo površino obdelovanca ali ročaj orodja, kot je dleto. Ta kladiva nikoli ne uporabljamo za žebljanje [25, 28]. Nadalje delimo kladiva po teži. Pri predmetu TIT uporabljamo 150 g in 300 g ključavničarsko kladivo. S 150 g kladivom pribijamo manjše žičnike, za večje uporabimo 300 g kladivo. (a) (b) (c) (d) (e) Slika 4.4: (a) Varilno kladivo, (b) zidarsko kladivo, (c) krovsko kladivo, (d) kladivo za kovičenje in (e) kleparsko kladivo [27, 29, 30]. Poleg že omenjenih kladiv poznamo še številna druga kladiva. Varilno kladivo, slika 4.4 (a), se uporablja za odstranjevanje žlindre, ki se nabere na površini zvara. Glava varilnega kladiva je na eni strani koničasta, na drugi strani pa vzdolžno sploščena. Zidarsko kladivo, slika 4.4 (b), ima glavo prečno sploščeno, a le na eni strani. Krovsko kladivo, slika 4.4 (c), je opremljeno z zarezo, s katero lahko izvlečemo žeblje. Kladivo za kovičenje, slika 4.4 (d), kot že samo ime pove, se uporablja za kovičenje. Kovičenje je postopek izdelave nerazstavljive zveze s kovico. Kladivo za kovičenje ima rahlo 32

41 zaobljeno čelo na glavi kladiva. Kleparsko kladivo, slika 4.4 (e), se uporablja za tanjenje pločevine ter preoblikovanje pločevine. Kleparsko kladivo ima na eni ali obeh straneh glave kroglasto obliko. S kladivom lahko spreminjamo obliko pločevine, jo izbočimo. Značilni obdelovalni postopki. (a) Žebljanje. Žebljanje je eden izmed preprostejših in najhitrejših načinov spajanja, v večini primerov ga kombiniramo z lepljenjem. Učenci spoznajo žebljanje v sklopu gradiva in obdelave v šestem razredu pri poglavju lesna gradiva, ko se ob delu podrobneje seznanijo z obdelovalnimi postopki lesa. Gre za postopek, pri katerem zabijamo žeblje ali žičnike s kovinskim kladivom. Razlikujemo kovane žeblje in žičnike. Kovani žeblji so štirioglati in se uporabljajo za pribijanje podkev ipd. Steblo žeblja se od glave proti konici zožuje, medtem ko je pri žičnikih debelina od glave do konice enakomerna. Teža kladiva mora biti primerna glede na velikost žičnika. Debelino in dolžino žičnika pa izberemo glede na debelino gradiva, ki ga pribijamo. V kolikor je les cepljiv, se nam lahko zgodi, da se les na koncu razkolje. To lahko preprečimo na dva načina. S tem, da po konici žeblja udarimo s kladivom, v tem primeru žebelj pri zabijanju tlači gradivo pod seboj. Ali pa predhodno na tem mestu izvrtamo luknjico, ki mora biti ožja in krajša od žeblja. Če žebelj skrivimo, ga izvlečemo s kleščami, ki jih obvezno naslonimo na deščico, saj lahko drugače poškodujemo površino obdelovanca [24]. (b) Kovanje. Kovanje je obdelovalni postopek, pri katerem hladno ali vroče preoblikujemo kovinska gradiva. Kovinska gradiva segrevamo, da se poveča njihova gnetljivost, to je razteznost, plastičnost in zmanjša trdnost. Obdelovanec lahko s kovanjem tanjšamo, širimo ter nakrčimo. Pri pouku TIT lahko učenci izvajajo le hladno kovanje. Uporabljajo temu primerno kovinsko gradivo, kot je baker in aluminij. Učenci za kovanje uporabljajo kovaško kladivo [15]. (c) Kovičenje. Kovičenje je postopek spajanja, pri katerem je vezni element kovica. To je običajno kovinski element, podoben žeblju brez konice [18]. Zveze s kovicami so neločljive. Zakovičene zveze lahko razstavimo samo tako, da 33

42 kovico odsekamo. Namesto kovičenih zvez, lahko pločevino združujemo tudi s spajkanjem, varjenjem in vijačenjem. Kovica je sestavljena iz nastavne glavice, stebla in sklepne glavice. Sklepna glava nastane tako, da razžarjeno ali hladno steblo nakrčimo. Pred kovičenjem, moramo v pločevini izvrtati luknjo. Njen premer mora biti enak ali le malenkost večji od premera stebla kovice. Da kovica lepo sede v luknjo, lahko uporabimo kovični vlečnik. Nastavno glavico kovice upremo na nastavno nakovalo, ki preprečuje, da kovico izbijemo. Nato udarjamo po steblu kovice s kladivom za kovičenje v smeri nastavnega nakovala. Steblo kovice pri tem nakrčimo in nadalje oblikujemo glavo kovice. Da dobimo lepšo obliko glavice, lahko uporabimo glavičar. Poleg videza, s tem izboljšamo tudi kakovost takšnega spoja. Pri pouku TIT uporabljamo bakrene in aluminijaste kovice [14]. (d) Tanjenje. Tanjenje je postopek, pri katerem kovinski material stanjšamo. V osnovni šoli s tem postopkom preoblikujemo pločevino. Preoblikujemo predvsem mehkejše kovine, kot sta baker in aluminij. Pri postopku tanjenja, damo pločevino na podlago, ki se vdaja, na primer s peskom napolnjeno usnjeno vrečo, nato pa s kleparskim kladivom udarjamo po pločevini od sredine navzven. Pri tem se pločevina tani in izboči [14]. (e) Tepanje. Tepanje je postopek preoblikovanja tanjših kovinskih materialov. S tem postopkom se je predvsem v preteklosti, tudi v industriji, izdelovalo razne izdelke iz pločevine. Za tepanje se uporabljajo kalupi, ki dajo izdelku končno obliko. Ravno pločevino, preoblikujemo v obliko kalupa s kleparskim kladivom. Na ta način lahko izdelamo pepelnike, razne kovinske posode ipd. Hranjenje orodja. Kladiva hranimo v lesenih stojalih, na katera jih obesimo za glavo kladiva. Varno orodje. Da pri delu s kladivom ne bi prišlo do poškodb, moramo poskrbeti, da glava kladiva ni razmajana, saj lahko drugače ob udarcu nekontrolirano odleti. Glava kladiva mora biti 34

43 zato zavarovana z zapiračem, pri čemer ni dovolj le enostavni leseni zamašek, vedno uporabljajte kovinski zapirač. Enako nevarno je lahko v primeru, če nam kladivo zdrsne iz roke ali se zlomi ročaj. Da se to ne zgodi uporabljamo kladivo, katerega ročaj ima ovalno držalo z ojačenim koncem [28]. Najpogostejše napake, ko kladivo ni več varno: Nikoli ne uporabljamo kladivo s počenim ali poškodovanim ročajem. Nevarno je tudi delo s kladivom z iztrošeno kaljeno glavo, od katere lahko ob udarcu odleti delec in nam poškoduje vid [31]. Navodila za varno delo. Pri uporabi kladiva si morajo učenci nadeti predpasnik, če uporabljajo kovaško kladivo, pa si je potrebno nadeti tudi zaščitna očala, preglednica 4.3. Pozorni moramo biti pri izbiri velikosti kladiva, saj se lahko s prevelikim kladivom, z nenatančnim udarcem močno udarimo po prstih. Nevarna je tudi uporaba premajhnega kladiva, saj bomo z njim zelo močno udarjali po žičniku in zato težje nadzorovali kladivo. Za žebljanje uporabljamo kovinsko kladivo, žičniku primerne velikosti. Učenci s 150 g kladivom pribijajo manjše žeblje in žičnike, velikost je odvisna od trdote lesa. Če teža 150 g kladiva ne omogoča pribijanje žičnika določene velikosti in moramo za pribijanje uporabiti veliko silo, se uporabi večje 300 g kladivo. Pri pribijanju majhnih žičnikov si pomagamo z držalom. Za žebljanje nikoli ne uporabljamo kladivo iz umetne snovi ali leseno kladivo, saj bi ga s tem uničili. S kladivi iz lesa ali umetne snovi udarjamo le po lesnih gradivih in po ročajih dleta. V kolikor je kladivo poškodovano, ga ne uporabljamo, pač pa o tem obvestimo učitelja. Nikoli ne udarjamo s kladivom po drugem kladivu [28]. Preglednica 4.3: Osebna varovalna oprema pri uporabi kladiv. ROČNO ORODJE OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO očala rokavice respirator predpasnik kapa kladivo (ključavničarsko, leseno, iz umetne snovi) x kovaško kladivo x x 35

44 4.3 KLEŠČE Klešče so orodje za prijemanje, iz dveh železnih navzkrižnih ročic. Uporabljajo se za različne namene, z njimi lahko držimo predmet čvrsto v objemu, z njimi lahko ščipamo, odstranimo izolacijo iz žice ali pa si z njimi pomagamo pri preoblikovanju različnih obdelovancev. Za vse klešče velja, da v zaprtem položaju držala ne smejo biti razprta, večinoma imajo izolirno oblogo, sklep pa ne sme biti izoliran. Visoko kakovostni material (jeklo) pomeni dolgoročnost in zanesljivost. Kakovostne klešče se lahko odpirajo in reža med čeljustmi ni opazna. Klešče je potrebno občasno namazati v členkih, da se lažje premikajo. Strojno olje je pomembno za gibke dele orodij in kot zaščita pred rjo [24]. (a) (b) (c) (d) Slika 4.5: (a) Kombinirane klešče, (b) stranske ščipalke, (c) čelne klešče in (d) klešče za snemanje izolacije [32]. Kombinirane klešče, slika 4.5 (a), imajo najbolj raznoliko uporabo. Uporabljamo jih lahko za držanje obdelovanca, za pregibanje obdelovanca in za ščipanje žice. Za puljenje žebljev pa navadnih klešč, kombinirane klešče ne morejo zamenjati. Za ščipanje žice uporabljamo stranske ščipalke, slika 4.5 (b). Ker obstaja nevarnost, da pri ščipanju odletijo delčki, uporabimo varovalna očala. Ščipamo pod pravim kotom in med tem ne majemo klešč, saj lahko s tem poškodujemo ali razmajamo klešče. S temi kleščami ne ščipamo jeklene žice ali žeblje. Čelne klešče, slika 4.5 (c), lahko uporabljamo za ščipanje močnejše žice, ki mu stranske ščipalke niso kos. Z žice snamemo izolacijo s kleščami za snemanje izolacije, slika 4.5 (d). (a) (b) (c) Slika 4.6: (a) Koničaste okrogle klešče, (b) ploščate klešče in (c) mizarske klešče [27]. 36

45 Koničaste okrogle klešče, slika 4.6 (a), učenci uporabljajo za krivljenje žice. Ploščate klešče, slika 4.6 (b), pa učenci uporabljajo za pregibanje žice in tanke pločevine. Ko krivimo močnejšo žico, ne uporabljamo konice klešč, saj lahko tako klešče poškodujemo. Za puljenje žebljev so najbolj primerne mizarske klešče, slika 4.6 (c). Značilni obdelovalni postopki. (a) Puljenje žebljev. Za puljenje žebljev in žičnikov uporabljamo mizarske klešče. Da pri puljenju ne poškodujemo lesa, moramo uporabiti deščico, ki jo položimo pod klešče. S tem poskrbimo, da se ne poškoduje obdelovanec, poškodujemo kvečjemu ploščico. Ko s kleščami primemo žičnik, morajo biti klešče obrnjene navpično z ročicama navzgor. Nato ročici potisnemo navzdol. Pri tem nastane velik moment, ki izruva žičnik. (b) Ščipanje žice. Za ščipanje žice uporabljamo stranske ščipalke. Da zagotovimo dovolj velik moment, žico ne ščipamo s konicami ščipalk, pač pa jo potisnemo čim bliže vrtišču. Ko ščipamo žico, si ne smemo pomagati z zvijanjem žice, saj bi na ta način ščipalke razmajali. Če s ščipalkami ne moremo odščipniti žice, uporabimo vzvodne ščipalke. Pri ščipanju uporabljamo varnostna očala. (c) Snemanje izolacije. Za odstranjevanje izolacije iz žice, uporabimo klešče za snemanje izolacije. Klešče imajo posebno obliko čeljusti, z njimi, z rahlim stiskom, zarežemo v izolacijo, nato pa jo potegnemo iz žice. Če klešče premočno stisnemo, lahko odščipnemo tudi žico in celo poškodujemo klešče. Ročici sta ves čas obrnjeni v smeri odstranjevanja. Hranjenje orodja. Klešče zložimo v lesene kladice, na ta način dobimo tudi dober pregled nad številom klešč. Varno orodje. Klešče naj imajo ergonomsko oblikovan ročaj. Čeljusti klešč morajo biti čiste in v 37

46 dobrem stanju. Najpogostejše napake, ko klešče niso več varne: Klešče ne smejo biti razmajane ali se zatikati, tako da se dobro odpirajo in zapirajo. Če so čeljusti obrabljene ali mastne, ne nudijo dober oprijem. Navodila za varno delo. Vedno uporabimo delu primerno vrsto klešč in potrebna zaščitna sredstva, slika 4.4. Če so klešče neergonomsko oblikovane in se ročki klešč v stisnjenem stanju dotikajo, se lahko uščipnemo. Po kleščah ne udarjamo s kladivom, saj bi s tem poškodovali površino klešč ali pa bi s tem uničili čeljusti, os ali ročaj. Prav tako ne uporabljamo klešče namesto kladiva. Klešče ne uporabljamo za privijanje matic, temu je namenjeno drugo orodje [28]. Preglednica 4.4: Osebna varovalna oprema pri uporabi klešč. ROČNO ORODJE OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO očala rokavice respirator predpasnik kapa klešče (koničaste okrogle, ploščate, čelne, kombinirane, za snemanje izolacije) x klešče, stranske ščipalke x x 4.4 KLJUČ Ključi so lahko različnih oblik in velikosti, potrebujemo jih za privijanje in odvijanje vijakov in matic različnih oblik. (a) (b) (c) (d) Slika 4.7: (a) Garnitura viličastih ključev, (b) garnitura obročnih ključev, (c) garnitura viličasto obročnih ključev in (d) natični ključ z ragljo [27]. 38

47 Viličasti ključ, slika 4.7 (a), je potrebno držati v ravnini vrtenja in ne pod kotom, saj mora ključ trdno objeti matico. Dolžina ročaja ključa je prilagojena velikosti matice, tako, da ne uporabljamo prevelik navor pri zategovanju. Obročni ključ, slika 4.7 (b), zaradi svoje oblike omogoča boljši stik z matico. Pri uporabi obročnega ključa ustrezne velikosti, matico tudi pri velikem momentu težje poškodujemo kot z viličastim ključem. Z obročnim ključem namreč ne more priti do zdrsa v smeri ročice ključa. Za potrebe pri pouku TIT zadostuje ena garnitura viličasto obročnih ključev, slika 4.7 (c), in ena garnitura natičnih ključev z ragljo, slika 4.7 (d). Natični ključ z ragljo, slika 4.7 (d), omogoča privijanje ali odvijanje matice v omejenem prostoru, kjer bi bilo delo z viličastim ključem težje ali nemogoče, predvsem pa veliko bolj zamudno. Paziti moramo le, da ne uporabljamo prevelike sile pri zategovanju manjših matic, saj dolžina ročaja omogoča prevelik navor pri uporabi manjših nastavkov [31]. Slika 4.8: Univerzalni ključ [27]. Univerzalni ključ, slika 4.8 je zelo priročen, saj lahko nadomesti celo garnituro viličastih ključev. Značilen obdelovalen postopek. (a) Privijanje, odvijanje. Privijamo in odvijamo vijake ter matice. Pri tem postopku uporabljamo viličaste in obročne ključe. Ko privijamo matice ali vijake, vrtimo ključ v smeri urinega kazalca, pri odvijanju pa ključ vrtimo v nasprotni smeri. Hranjenje orodja. Ključe zaščitimo pred poškodbami, ki lahko nastanejo pri shranjevanju tako, da jih hranimo v kovinskem stojalu za ključe ali v stojalu iz umetne snovi. Lahko uporabimo tudi razna obešala in torbice, ki preprečujejo, da ključi udarjajo drug ob drugega. Poleg 39

48 tega ključe razvrstimo po velikosti, s tem si prihranimo čas pri iskanju ključa želene velikosti. Varno orodje. Ključ, ki ga bomo uporabljali mora biti kakovosten in nepoškodovan. Ključ, ki je skrivljen, počen, ima močno obrabljene čeljusti ali je drugače poškodovan, ne uporabljamo, saj bi lahko prišlo do zloma ali zdrsa orodja, pri čemer bi se lahko poškodovali. Navodila za varno delo. Na ključ ne natikamo cevi ali podobnih podaljškov za večji navor, saj lahko pri prevelikem navoru uničimo navoj na matici ali vijaku. Za delo izberemo ključ, katerega odprtina točno odgovarja velikosti matice. Če ključ ni ravno prave velikosti, lahko posnamemo robove matice, ključ lahko zdrsne ali se poškoduje. Če je le možno, vedno vleci za ročaj ključa, da preprečiš padec v primeru njegovega zdrsa. Pri natičnem ključu je manjša verjetnost, da bo prišlo do zdrsa. Po ključu ne udarjamo s kladivom [31]. Preglednica 4.5: Osebna varovalna oprema pri uporabi ključa. ROČNO ORODJE ključ (viličasti, obročni, natični, univerzalni) OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO očala rokavice respirator predpasnik kapa x 4.5 LUKNJAČ Luknjač je orodje za izsekavanje. Učenci uporabljajo luknjač v šestem razredu za izsek krogov v papirna gradiva, v sedmem razredu pa lahko z luknjačem izsekajo tudi folijo iz umetne snovi. Z luknjačem lahko naredimo luknje tudi v usnje in druge mehkejše materiale. 40

49 (a) (b) (c) (d) Slika 4.9: (a) Luknjač, (b) garnitura luknjačev, (c) luknjač z revolversko glavo in (d) ušesne klešče [33]. Luknjač, slika 4.9 (a), uporabimo takrat, ko želimo narediti večje luknje, kot jih lahko naredimo s šilom. S pomočjo luknjača in kladiva lahko v papirna gradiva izsekamo okrogle luknje, pri tem pa moramo uporabiti dovolj močno podlogo, da zaščitimo mizo. Imamo luknjače različnih premerov, slika 4.9 (b), vsak omogoča izsek luknje določene velikosti. V šoli uporabljamo luknjače za luknje premera od 2 mm do 10 mm. Zelo priročni so luknjači z revolversko glavo, slika 4.9 (c), s katerim lahko naredimo luknje različnih velikosti. Poleg tega obstajajo tudi luknjači, s katerimi lahko izsekamo razne oblike ali motive. Za izsekavanje kvadratnih lukenj lahko uporabimo tudi ravno dleto. Za luknjanje lahko uporabimo tudi ušesne klešče, slika 4.9 (d) [12]. Luknjačev ne brusimo sami, ker jih je zelo težko pravilno nabrusiti. Pri brušenju težko zagotovimo, da je rob rezila v isti ravnini. Tako nabrušen luknjač ne bi izsekal cel rob luknje. Značilen obdelovalen postopek. (a) Izsekavanje. Izsekavanje je postopek, pri katerem s pomočjo luknjača ali dleta izsekamo luknjo v gradivo. Izsekavamo lahko različne oblike, največkrat okrogle. Za izsekavanje kvadratnih in pravokotnih lukenj uporabljamo dleta. Obstajajo pa tudi luknjači, s katerimi lahko izsekamo tudi razne druge oblike. Hranjenje orodja. Luknjače hranimo v stojalih ali lesenih kladicah, tako da rezila niso izpostavljena. Garnituro luknjačev različnih velikosti zaradi boljšega pregleda hranimo v lesenih kladicah z različnimi premeri izvrtin, vsaka izvrtina ustreza določeni velikosti luknjača. Na ta način hitro ugotovimo, katera velikost luknjača nam manjka. 41

50 Varno orodje. Luknjač mora imeti ostro rezilo. Če luknjač postavimo pokončno, se mora celo rezilo dotikati gradiva. Luknjač ne sme biti poškodovan. Navodila za varno delo. Pred začetkom dela zaščitimo mizo s podlogo iz debele lepenke (vsaj 2 mm) ali vezane plošče. Luknjač držimo pokončno, po njem pa udarimo s kovinskim kladivom le enkrat na istem mestu tako, da dobimo lep rez v papirnem gradivu. Luknjač ne uporabljamo za izsekavanje pločevine ter krhkih plošč, ker obstaja nevarnost, da odbiti deli materiala priletijo v oči [12]. Preglednica 4.6: Osebna varovalna oprema pri uporabi luknjača. luknjač ROČNO ORODJE OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO očala rokavice respirator predpasnik kapa x 4.6 NOŽ Papirna gradiva režemo z različnimi škarjami in noži, ki so temu namenjeni. Nepravilno in nepazljivo rokovanje z nožem pripelje do vreznin. Najpogostejši vzroki za poškodbe z noži so vreznine zaradi prijemanja nezaščitenega rezila, zloma ročaja, zaradi preobremenitve pri rezanju in zaradi zloma konice. Da zmanjšamo verjetnost poškodbe, učencem pred delom s tem orodjem podamo navodila za varno delo in poskrbimo za brezhibnost orodja [28]. (a) (b) (c) (d) Slika 4.10: (a) Nož za karton s kovinskim ogrodjem, (b) nož za karton (c) nož za papir in nož z rezilnim koleščkom [33, 34]. 42

51 Nož za karton, slika 4.10 (a), uporabljamo za rezanje debelejših papirnih gradiv, kot sta karton in lepenka. Ker prihaja pri rezanju teh papirnih gradiv do večje obremenitve, ima nož kovinsko ogrodje. Nož za karton z ročajem iz umetne snovi, slika 4.10 (b), mora imeti kovinsko vodilo. Nož za papir, slika 4.10 (c), je namenjen rezanju papirja, ima ožje rezilo, kot nož za karton. Širina rezila noža za papir je 9 mm, širina rezila noža za karton je 18 mm. Ker imata nož za papir in nož za karton rezilo iz segmentov, ki se lahko odlomijo, je zelo pomembno, da pri rezanju ne uporabljamo velik pritisk. Nekvaliteten nož za papir iz umetne snovi se lahko zlomi, mehanizem za vodenje rezila pa postane nezanesljiv že po nekajkratni zamenjavi rezila. Nož z rezilnim koleščkom, slika 4.10 (d), se uporablja za isti namen kot vzvodne škarje. Razlika je predvsem v številu listov, ki jih lahko naenkrat odrežemo s tema orodjema. Z nožem z rezilnim koleščkom lahko naenkrat odrežemo manjše število listov [28]. Nož ne brusimo, v kolikor se nam rezilo obrabi, ga enostavno odlomimo. Pri lomljenju rezila uporabljamo temu namenjen pripomoček na koncu ročaja noža ali kombinirane klešče. Značilen obdelovalen postopek. (a) Rezanje. Z nožem režemo papirna gradiva in umetne snovi. Nož pri rezanju nagnemo, da z gradivom oklepa kot 30 do 45. Desničarji režemo od leve proti desni. Režemo počasi in pri tem za vodilo uporabljamo kovinsko ravnilo z ročajem. Hranjenje orodja. Nož za karton in nož za papir hranimo v lesenih kladicah. Te označimo z napisom, nož za papir in nož za karton. Del noža, ki je vstavljen v kladico, mora biti obrnjen navzdol. Rezila nožev morajo biti zaprta. Varno orodje. Nož za karton in nož za papir, ki ga bodo uporabljali učenci, mora imeti kakovosten ročaj, ki ne drsi. Nož naj ima kovinsko vodilo, ki zagotavlja, da se rezilo ne premika. 43

52 Navodila za varno delo. Kadar delamo ravne reze, nož vodimo ob kovinskem vodilu, saj bi ravnila iz lesa ali umetnih mas hitro nehote zarezali. Pod gradivom mora biti podloga iz debele lepenke (vsaj 2 mm) ali deska iz trdega lesa, ki mora biti ravna in gladka, na ta način zaščitimo delovno mizo. Ko režemo, imamo nož nagnjen pod kotom 30 do 45. Ne režemo sede, saj s tem zmanjšamo pritisk roke na vodilo in s tem varnost pri rezanju. Nikoli ne vlečemo rezila proti sebi, da se ne nabodemo. Režemo od leve proti desni (desničarji). Režemo počasi. Dolžina delovnega rezila ne sme biti predolga in ne prekratka (2 do 3 segmente). Poskrbimo, da imamo dovolj prostora, da ne pride do prerivanja. Vsak učenec naj ima 1 m širok delovni prostor. Kadar režemo večje število listov, karton ali lepenko, naredimo več rahlih potegov z nožem za karton. Če je rezilo obrabljeno, ga odlomimo. Pri tem uporabljamo pripomoček za lomljenje rezila, ki se nahaja na koncu ročaja. Pripomoček za lomljenje rezila skupaj z nožem obrnemo proti tlom, nikoli proti sošolcu. Najpogosteje se namesto pripomočka za lomljenje rezila, uporabijo kombinirane klešče. Ko nož za karton prenehamo uporabljati, zapremo rezilo in šele potem nož odložimo na mizo [17]. Preglednica 4.7: Osebna varovalna oprema pri uporabi noža. ROČNO ORODJE nož za papir, nož za karton OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO očala rokavice respirator predpasnik kapa x 4.7 OBLIČ Oblič je ročno orodje za obdelavo lesa. Učenci tega ročnega orodja ne smejo uporabljati, saj je delo s tem orodjem zanje prenevarno. Uporablja ga lahko le učitelj in sicer za pripravo gradiva ali za demonstracijo. V današnjem času je to ročno orodje skoraj povsem izpodrinilo električno orodje. Postopek obdelave lesa z obličem se imenuje skobljanje. Za vsako vrsto skobljanja uporabljamo primeren oblič. Za prvo grobo skobljanje se uporablja oblič kosmač, slika 4.11 (a). Kosmač je precej ozek, večinoma s 30 mm 44

53 širokim rezilom, ki je rahlo zaokroženo. S tem obličem lahko obdelujemo grobo žagan les. Ličnik, slika 4.11 (b), se prav tako uporablja za grobo skobljanje, predvsem lesa, ki smo ga najprej obdelali s kosmačem. Ima širše rezilo kot kosmač, običajno je široko 48 mm. Spahalnik, slika 4.11 (c), je dolg in težak oblič, ki se uporablja za natančno izravnavanje večjih ploskev in daljših robov. Pri delu ga skoraj ni treba pritiskati na desko, ker navadno zadostuje že njegova lastna teža. Dvoreznik, slika 4.11 (d), je približno enake velikosti kot ličnik. Na rezilu dvoreznika leži železen zaklopec, ki je ob rezilu rahlo ukrivljen. Zaklopec skrbi za to, da se odrezani les takoj lomi. Zaradi tega se površina lesa ne cepi, niti pri skobljanju proti smeri vlaken [25]. (a) (b) (c) (d) Slika 4.11: (a) Kosmač, (b) ličnik, (c) spahalnik in (d) dvoreznik [7]. Za grobo skobljanje kosmatega lesa uporabljamo oblič kosmač, slika 4.11 (a), nato ličnik, slika 4.11 (b), za poravnavanje spahalnik, slika 4.11 (c), za gladko dokončno skobljanje pa dvoreznik, slika 4.11 (d). Oblič sestavlja ogrodje in rezilo. Rezilo ima v ostrini obliko enostranske zagozde, ki se pri skobljanju vriva v les. Da oblič pravilno reže les, pa je potrebna ustrezna širina šobe, razdalja od ostrine rezila do roba podplata [24, 25]. Ostrinski kot rezila obliča normalno znaša 25º. Po večkratnem brušenju se kot nekoliko spremeni. Pri brušenju rezila skrbimo, da je kot ostrine manjši od 25º. S tem poskrbimo, da rezilo bolje prodira v les in da pri delu dalj časa zadrži ostrino. Rezila z velikim ostrinskim kotom slabo prodirajo v les in hitro postanejo topa. Rezalni kot pri navadnih obličih znaša 45º, pri dvorezniku do 49º in pri obliču dvorezniku, z nastavljivo šobo, znaša kot do 50º. Rezalni kot lahko zmanjšamo le do določene stopnje. V kolikor bi kot premočno zmanjšali, bo rezilo slabo oprijemalo les [25]. 45

54 Značilen obdelovalen postopek. (a) Skobljanje. Skobljanje je postopek pri katerem z obliči odvzemamo tanke plasti iz površine lesa ter na ta način les poravnavamo, zgladimo, oblikujemo, skratka skobljamo. Les vedno skobljamo v smeri lesnih vlaken. Z navadnim obličem nikoli ne skobljamo proti smeri vlaken, ker se nam les cepi. Pozorni moramo biti tudi na to, da se lahko pri dolgih deskah potek vlaken menja. Če les skobljamo čelno, mora biti oblič še posebno oster, obdelovanec pa je potrebno še posebej trdno vpeti. Potrebno je skobljati od zunanjega roba proti sredini, da se nam les na krajiščih ne lomi. Nikdar ne skobljamo moker ali umazan les [25]. Hranjenje orodja. Obliče hranimo v omari, do katere učenci nimajo dostopa. Zložimo jih na stojala ali v lesen predal bočno tako, da rezila niso obrnjena navzdol. S tem preprečimo poškodbe rezila in ogrodja. Stranice predala lahko zaščitimo s pluto ali vezano ploščo. V tem predalu ne hranimo drugega orodja [26]. Varno orodje. Poudariti moramo, da obliči niso varno orodje za učence, zato jih učenci ne smejo uporabljati. Oblič mora imeti dobro nabrušeno rezilo, ki ne sme na spodnji strani iz odprtine gledati več kot 1 mm. Ročaj ne sme biti razmajan. Podplat obliča mora biti raven, še posebej pred rezilom. Navodila za varno delo. Obdelovanec moramo čvrsto vpeti, da pri skobljanju ne pride do zdrsa. Pri skobljanju je pomembna pravilna drža roke. Zadnjo stran primemo z desno roko tako, da leži palec levo, drugi prsti pa sklenjeno desno poleg klina. Leva roka prime oblič za ročaj. Prstov ne smemo razpreti, ker bi si jih lahko med delom poškodovali. Leva roka ima le to nalogo, da skrbi za natančno vodenje. Dovolj potrebnega pritiska daje desna roka. Skobljamo z enakomernimi, gladkimi potegi. Pri delu uporabljamo potrebna zaščitna sredstva, preglednica 4.8 [35]. 46

55 Preglednica 4.8: Osebna varovalna oprema za učitelja pri uporabi obliča. ROČNO ORODJE oblič (kosmač, ličnik, spahalnik, dvoreznik) OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO očala rokavice respirator predpasnik kapa x x x 4.8 PILA, RAŠPA S pomočjo pile in rašpe površinsko obdelujemo različna gradiva. S tem ročnim orodjem, strgamo gradivo s pomočjo majhnih ostrih zobcev, ki se nahajajo na pili oziroma rašpi. Kadar želimo obdelovancu odvzeti večjo količino gradiva, uporabljamo rašpo. Za dodelavo in glajenje pa uporabljamo pile. Za piljenje obdelovancev, lukenj in profilov različnih oblik se uporabljajo pile z različnim prerezom, kot so okrogla, polkrožna, ploščata, trikotna in kvadratna pila, slika (a) (c) (b) (d) Slika 4.12: (a) Ploščata pila, (b) polkrožna pila, (c) okrogla pila in (d) trikotna pila [27]. Pile imajo veliko majhnih zob, narejenih s pomočjo enojnega naseka, slika 4.13 (a), ali dvojnega naseka, slika 4.13 (b). Pile uporabljamo za les, umetne snovi in kovine. (a) (b) (c) Slika 4.13: (a) enojni nasek pile, (b) dvojni nasek pile in (c) zobje rašpe [36]. Rašpa je izdelana iz orodnega jekla, ima grobe zobe, slika 4.13 (c). Uporablja se za grobi odvzem lesne mase. Rašpo uporabimo, kadar gladimo ali ravnamo zelo grobe 47

56 površine. Z rašpo lahko zaoblimo preostre ali razcepljene robove. Robove in površine, ki jih tako obdelamo, je potrebno obdelati še s pilo [20]. S tem damo obdelovancu končno obliko. Rašpe so lahko različnih oblik, na sliki 4.14, si sledijo okrogla, ploščata in polkrožna rašpa. Slika 4.14: Komplet rašp z lesenim ročajem [37]. Pile in rašpe najpogosteje propadejo zaradi slabega vzdrževanja. Pogosto se zamašijo z lepilom, smolo ali barvo ali se ranijo zaradi drgnjenja druga ob drugo ali pri ščetkanju z jekleno krtačo in drugimi kovinskimi pripomočki. Zato moramo pile in rašpe zaščititi pred navedenimi poškodbami. Rašpe in pile moramo občasno očistiti, za čiščenje pa ne uporabljamo ostrih predmetov, kot je šilo, ker bi ta orodja naredila pilo topo. Z jekleno ščetko čistimo pile za obdelavo kovin, vendar pri tem pazimo, da je poteg v smeri naseka pile. Če z jekleno ščetko vlečemo vsevprek preko pile, pila postane topa. Za čiščenje lesnih pil je boljše, da damo pilo v vročo vodo, da les in lepilo med zobci nabrekneta, potem pa pilo skrtačimo s sirkovo krtačo. Da preprečimo rjavenje, moramo pilo takoj dobro posušiti. Z jekleno ščetko lahko čistimo le pilo za kovine, za čiščenje lesne pile pa uporabimo sirkovo krtačo ali krtačo s ščetinami iz umetne snovi. Obe sta lahko združeni v enem orodju, slika [25]. Slika 4.15: Ščetka za čiščenje pil [32]. Značilen obdelovalen postopek. (a) Piljenje. Piljenje je postopek obdelave glajenja površine s pilo in rašpo. Pri piljenju je zelo pomembna pravilna drža pile in položaj telesa pri piljenju. Pilo 48

57 primemo z eno roko za ročaj, z drugo roko pa narahlo držimo nasprotni konec pile. Desničarji držijo ročaj z desno roko, levičarji pa z levo roko. Pritisk pile na gradivo ne sme biti prevelik, potiskamo pa samo pri pomiku naprej, saj pri povratku pila ne pili. Delamo dolge potege, tako da uporabljamo čim večji del površine pile [9]. Hranjenje orodja. Pile in rašpe je potrebno zaščititi pred poškodbami, ki nastanejo, ko drgnejo ena ob drugo, če so nezaščitene v predalu. Pile zato hranimo v temu namenjeni torbici ali pa jih shranimo v posebnih maskah v predalu. Varno orodje. Ročaj pile mora biti prilagojen njeni velikosti, biti mora dovolj trdno nasajen na pilo. Zobje pile ne smejo biti močno obrabljeni. Navodila za varno delo. Preden začnemo piliti, je potrebno obdelovanec trdno vpeti. Pri delu uporabljamo varovalno opremo, preglednica 4.9. Za delo izberemo gradivu primerno pilo. Pri piljenju z obrabljeno pilo, bomo za piljenje uporabljali preveliko silo. Če premočno pritiskamo na pilo, se ta lahko zlomi ali pa pride do zdrsa, pri čemer se lahko poškodujemo. Pile ne odlagamo drugo čez drugo [9]. Preglednica 4.9: Osebna varovalna oprema pri uporabi pil in rašp. OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO ROČNO ORODJE očala rokavice respirator predpasnik kapa pila, rašpa x x 4.9 ROČNA ŽAGA Žaga je orodje z nazobčanim listom za žaganje. Za različna opravila so nam na voljo 49

58 različne oblike ročnih žag in žaginih listov, izberemo jih glede na vrsto gradiva, ki ga režejo. Opisali bomo ročne žage, ki jih učenci spoznajo pri predmetu TIT, slika (a) (b) (c) (d) (e) (f) (g) Slika 4.16: (a) Žaga lisičji rep, (b) fina žaga, (c) žaga za kovino, lokasta (d) žaga za furnir, (e) žaga luknjarica, (f) žaga lokarica in (g) rezljača [7, 27, 39]. Lisičji rep, slika 4.16 (a), je ročna žaga brez hrbta, uporablja se za žaganje večine vrst lesa. Lahko je različnih oblik in z različno gostoto zobcev, s kaljenimi konicami ali z nekaljenimi. Lisičji repi so običajno dolgi 200 do 700 mm, imajo razperjene zobe in režejo le v eno stran, običajno pri gibanju od ročaja proti koncu lista. Fina žaga, slika 4.16 (b), se uporablja za fino žaganje, kadar želimo dobiti zelo lep rez. Fina žaga ima ojačan hrbet, kar naredi žago togo. Lokasta žaga za kovino, slika 4.16 (c), se uporablja za rezanje kovinskih materialov, zobje na žaginem listu so manjši, odvisno od trdote kovine. Grobe žage uporabljamo za žaganje aluminija, bakra in jekla, srednje grobe za žaganje trdega jekla, ter fine žage za žaganje pločevine. Učenci jo uporabljajo v osmem razredu. Za žaganje je potrebno izbrati obdelovancu primeren žagin list, obrnemo ga tako, da zobje kažejo naprej. List mora biti dovolj trdno vpet. Pri žaganju držimo žago z obema rokama. Žago enakomerno potiskamo od sebe v smeri rezanja, pri čemer uporabljamo celotno dolžino žaginega lista. Da obdelovanec pri žaganju ne vibrira in cvili, ga vpnemo čim bliže čeljustim primeža [14, 24]. Žaga za furnir, slika 4.16 (d), se uporabi kadar moramo odžagati furnir. Za to opravilo lahko uporabimo tudi lepenkarski nož. Luknjarica, slika 4.16 (e), je mizarska žaga, ki je precej podobna lisičjem repu, vendar ima debelejši in zelo ozek list. Samo ime pove, da jo uporabljamo za izrezovanje lukenj in drugih okroglin, v katerih jo lahko vodimo prav zaradi tega, ker je ozka. Zobje pri tej žagi navadno niso razperjeni, zato pa je hrbet lista tanjši od zob, da ne pride do zatikanja lista v zarezi, poleg tega so zobje poševno brušeni, enkrat z leve, drugič z desne. Lokarica, slika 4.16 (f), je ročna žaga z lokom, ki se uporablja za razrez lesa 50

59 večjih premerov. Rezljača, slika 4.16 (g), se uporablja za precizno žaganje, učenci jo uporabljajo za ročno rezljanje vezane plošče v šestem razredu. Pri žaganju z rezljačo žagamo na poteg navzdol. Ko vpnemo žagico, morajo biti zobje torej obrnjeni navzdol, proti ročaju. Pritrdimo jo z roko in ne s kleščami, da ne polomimo ušesca vijakov. Žagica ne sme biti ne preveč, ne premalo napeta, ker bi se nam v obeh primerih hitro zlomila. Da pri žaganju ne poškodujemo mize, uporabimo svoro z deščico, ta nam služi kot podlaga in opora za rezljanje. Pomembno je, da je višina sedeža prilagojena tako, da sedimo zravnano, spodnji del roke mora biti vodoraven, da se pri žaganju komolec ne premika, lok žage pa mora biti prav tako v vodoravnem položaju [25]. Zmogljivost ročne žage je odvisna od nastavnega kota, od delitve zob in velikosti zobne pazduhe. Čim več odreže zob v enem delovnem gibu, tem večja zobna pazduha je potrebna za žagovine. Ozobljenje na močni sunek daje grobi kosmat odrez, pri žaganju je potrebna velika moč. Zobje se pri žaganju samodejno zadirajo v les. Ta oblika zob se uporablja pri ročnih žagah na poteg. Rezalni kot je 80º, ostrinski kot pa 60º. Za vzdolžno žaganje lesa je primerno ozobljenje na sunek. Zob takšne žage ima rezalni kot 90º, ostrinski kot pa 60º. Ozobljenje na rahli sunek ima rezalni kot 100º in ostrinski kot 60º. Na ta način oblikujemo zobe žage za prečno žaganje lesa. Ozobljenje obojestransko delujoče žage ima enakostranične trikotne zobe, ki imajo strgalni učinek in odrezujejo pri potisku žage naprej in nazaj. Rezalni kot je 120º, ostrinski kot pa 60º. Te žage se prav tako uporabljajo za prečno žaganje lesa. Z razpiranjem žaginih zob preprečujemo zatikanje žaginega lista. Poleg razperjenosti imamo lahko tudi poševno brušene zobe, npr. pri žagi luknarici. Pri razpiritvi upogibamo zobe nekako na polovici višine, pri majhnih višinah, največ do dveh tretjin, sicer se zob odlomi v zobni pazduhi. Za razperjanje uporabljamo razperilo ali razperilne klešče. Pri brušenju žaginega lista moramo list dobro vpeti, da se zobje med brušenjem ne tresejo. Brusimo z ostro trikotno pilo. Ta pri brušenju leži vodoravno, torej pravokotno na list. Pri drži pile moramo paziti na lego zob, ki je potrebna za posamezno vrsto žage oziroma njenega ozobljenja [25]. Značilen obdelovalen postopek. (a) Žaganje. Žaganje je postopek razdvajanja obdelovanca z orodjem, imenovanim žaga [20]. Obdelovanec, ki ga žagamo, pritrdimo, ni dovolj, da obdelovanec 51

60 držimo samo z roko. Obdelovanec bi se nam pri žaganju začel premikati, zato ne bi mogli rezati ravno. Pred začetkom žaganja označimo, kje bomo žagali in na kateri strani je ostanek. Žagamo na tisti strani črte, kjer je ostanek. Po žaganju moramo obdelovanec fino obdelati (popiliti in zbrusiti), zato ne žagamo po črti. Lahko si pomagamo z jeralnikom, slika 4.17, za lažje vodenje žage pri žaganju pod določenim kotom. Pri žaganju lesenih letvic običajno uporabljamo lesen jeralnik, slika 4.17 (a), narejen je iz bukovega lesa. Predvsem pri žaganju trših snovi pa uporabljamo za vodenje žage jeralnik iz zelo trdne umetne snovi, slika 4.17 (b), [12, 14]. (a) (b) Slika 4.17: (a) Lesen jeralnik in (b) jeralnik iz umetne snovi [38]. Hranjenje orodja. Žage hranimo na obešalih ali v predalnikih, ki so namenjeni le temu. V predalniku morajo biti žage zložene v isto smer, tako da se ne poškoduje lok ali ročaj žage. Varno orodje. Ročna žaga mora biti brez poškodb, žagin list ne sme biti zarjavel ali top. Žaga mora biti primerna glede na gradivo, ki ga bomo obdelovali. Najpogostejše napake, ko žaga ni več varna: Žaga ni primerna za uporabo, če se ji maje rezilo ali, če list ni dobro vpet. Če uporabljamo žago, ki je poškodovana, se lahko žagin list pod pritiskom zlomi, ter lahko pride do poškodbe. Navodila za varno delo. Napačna raba ročne žage ni le naporna in utrujajoča, temveč je lahko tudi nevarna, saj ima ostro rezilo in si lahko poškodujemo roko, s katero držimo obdelovanec. Pri 52

61 žaganju uporabljamo potrebna zaščitna sredstva, preglednica Obdelovanec je potrebno vpeti, če žagamo nepritrjen obdelovanec, lahko poškodujemo sebe ali žagin list. Pred začetkom žaganja moramo pregledati žago, v kolikor je poškodovana, jo je potrebno zamenjati. Žago trdno primemo z desno roko, z levo roko pa primemo pritrjen obdelovanec. Žago držimo pod kotom, glede na zgornjo ploskev obdelovanca. Palec leve roke vodi žago na začetku žaganja, ko narahlo naredimo nekaj potegov proti sebi. Zobje pri tem zarežejo v obdelovanec majhen žleb, ta služi kot vodilo za začetek žaganja. To delamo previdno, saj žaga rada poskoči in nas ureže v palec leve roke, s katero držimo obdelovanec. Ko zarežemo majhen žleb, umaknemo roko od žage in nadaljujemo z daljšimi potegi tako, da uporabljamo večji del žaginega lista. Da lažje in natančneje žagamo, mora konica žage ves čas kazati navzdol, kot je odvisen od vrste žage ter od lastnosti in oblike obdelovanca. Pazimo, da ne odlomimo obdelovanca, ko večji del odžagamo, zato žagamo do konca [12, 31]. Preglednica 4.10: Osebna varovalna oprema pri uporabi ročnih žag. ROČNO ORODJE OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO očala rokavice respirator predpasnik Kapa žaga x žaga za kovine x x 4.10 SPAJKALNIK Spajkalnik je orodje, ki se uporablja za spajkanje. Kovine lahko spajamo tudi s postopkom lotanja ali spajkanja, pri tem uporabljamo orodje, ki se imenuje spajkalnik, slika Učenci spajkalnik spoznajo v osmem razredu. (a) (b) (c) Slika 4.18: (a) električni spajkalnik, (b) plamenski spajkalnik in (c) spajkalna pištola [38]. 53

62 Učenci za spajkanje uporabljajo električni spajkalnik, slika 4.18 (a). Plamenski spajkalnik, slika 4.18 (b), je za šolsko uporabo prenevaren. Pištola za spajkanje, slika 4.18 (c), je spajkalnik, ki ima obliko pištole. Ko pritisnemo na gumb, se konec bakrene zanke greje, segrevanje in hlajenje je hitro. S spajkalno pištolo lahko spajkamo z eno roko. Spajka v pištoli se utekočini, ko se konica dovolj segreje, zato dodajanje spajke z drugo roko ni potrebno. Za mala dela pištola zaradi svoje velikosti ni tako primerna, uporablja se predvsem za spajkanje žic. Pištola pri spajkanju nima konstantne temperature. Temperaturo reguliramo s časom držanja gumba, zato je to orodje za učence prezahtevno. Značilna obdelovalna postopka. (a) Spajkanje. Spajkanje je spajanje nestaljenih osnovnih materialov ob delovanju kapilarnih sil, z raztaljeno spajko, kot dodajanim materialom, ki je po sestavi različna od osnovnega in ima nižje tališče. Poznamo mehko in trdo spajkanje. Pri mehkem spajkanju, ki ga izvajamo pri pouku TIT v osmem razredu, je tališče spajke pod 450 C, pri trdem spajkanju pa je tališče spajke nad 450 C. Staljena spajka steče med oba segreta kovinska dela, pri tem nastane nerazstavljiva zveza. Kovina in spajka morata biti segreta na delovno temperaturo, to je najnižja temperatura, ki je potrebna za tako omočenje, da se lahko spajka razliva in sprijema na osnoven material. Da zagotovimo dober spoj, je potrebno dele, ki jih bomo spajkali, popolnoma očistiti oksidov in drugih nečistoč [23]. (b) Žganje lesa. Za žganje lesa se spajkalnik ne sme uporabljati. V ta namen uporabimo temu namenjeno orodje, ki se imenuje pirograf. Pirograf je električno orodje, z grelno žico. Ker se grelna žica močno segreje, je potrebna previdnost pri delu s tem orodjem. S pirografom lahko na les žgemo črke, razne motive in slike. Hranjenje orodja. Spajkalnike hranimo zložene v predalu, v katerem ne hranimo drugega orodja, ki bi lahko poškodovalo kabel ali konico spajkalnika. 54

63 Varno orodje. Spajkalnik, slika 4.18 (a), mora biti brezhiben, imeti mora oznako CE. Imeti moramo primerno stojalo, slika 4.19, na katerega lahko spajkalnik odložimo. Na stojalu moramo imeti vlažno gobico, za čiščenje konice spajkalnika. Slika 4.19: Stojalo za električni spajkalnik [38]. Najpogostejše napake, ko spajkalnik ni več varen: Pregoreli ali poškodovani priključni kabli so nevarni, ker lahko povzročijo električni udar. Takšnih spajkalnikov ne smemo uporabljati. Vročo konico spajkalnika ne čistimo z otresanjem, staljena spajka lahko povzroči opekline ali celo slepoto, če jo dobimo v oči. Konico spajkalnika ne pilimo, brusimo ali jo drugače poškodujemo, saj s tem odstranimo zaščitno plast na konici in s tem pokvarimo konico spajkalnika [28]. Navodila za varno delo. Pri postopku spajkanja moramo biti še posebno previdni, saj lahko pride do opeklin ali požara. Vroč spajkalnik moramo zato vedno odlagati na ustrezen podstavek, ta prepreči, da vroči del pride v stik z lesom ali drugimi vnetljivimi snovmi. Temperatura na vrhu spajkalnika se namreč pri mehkem spajkanju giblje med 300 C in 450 C. Da pri spajkanju ne poškodujemo mize, uporabimo podlogo iz vezane plošče, minimalne debeline 4 mm. Nikoli ne puščamo prižgan spajkalnik brez nadzora. Vročo konico spajkalnika čistimo na temu namenjeni gobici, ki se nahaja na podstavku. Ne smemo vdihovati dima, ki nastaja pri spajkanju, prostor zato ustrezno zračimo. Pred delom si spnemo lase, oblečemo predpasnik, oči pa zaščitimo z zaščitnimi očali, preglednica V kolikor spajkamo dalj časa, v slabo prezračenem prostoru, je potrebna uporaba respiratorja. Po delu s spajkalnikom si umijemo roke [28]. 55

64 Preglednica 4.11: Osebna varovalna oprema pri uporabi spajkalnika. OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO ROČNO ORODJE očala rokavice respirator predpasnik kapa spajkalnik x x x 4.11 ŠILO Šilo, slika 4.20, je orodje z okroglim ali oglatim rezilom. Uporabljamo ga za zbadanje lukenj v mehkejša gradiva. V šestem razredu uporabljamo šilo za prebadanje papirja. S šilom lahko naredimo v les luknjo, kot vodilo za privijanje vijaka. Prav tako si lahko pomagamo s šilom pri vrtanju, tu je potrebno natančno zarisati središčno točko vrtanja, kar naredimo s svinčnikom, nato pa s šilom označimo središče, da se pri vrtanju sveder drži tako narejene luknje. Šilo lahko uporabimo tudi namesto gladilnika in z njim naredimo žlebni pregib debelejšega papirja, kartona ali lepenke. Za vodilo uporabimo kovinsko ravnilo, da zaščitimo mizo pa uporabimo podlogo iz lepenke ali vezane plošče [9]. Slika 4.20: Šilo [7]. Značilen obdelovalen postopek. (a) Zbadanje lukenj. S šilom zbadamo luknje v papir, les in umetne snovi. S šilom narejena luknja v lesu služi kot vodilo za privijanje lesnih vijakov ali za vrtanje. Ko zbadamo luknje, držimo šilo pokončno in pri tem ne uporabljamo prevelike sile. Hranjenje orodja. Šila hranimo v lesenih kladicah s konico v kladici. Kladica naj ima napis, stojalo za šila in sliko orodja. 56

65 Varno orodje. Da se s šilom ne poškodujemo, mora biti ročaj primerno oblikovan, kovinski del mora biti dobro pritrjen. Navodila za varno delo. Šilo držimo z eno roko, z drugo roko držimo obdelovanec, a nikoli pod konico šila. V kolikor prebadamo majhen obdelovanec, ga je potrebno vpeti. Ko s šilom prebadamo gradivo, ne uporabljamo prevelike sile. Pazimo tudi, da s šilom ne prebadamo k sebi, da se ne vbodemo. Kot pri delu z ostalim ostrim orodjem, je potrebna posebna previdnost pri prenašanju in pospravljanju orodja. S šilom ne delamo vdolbin v pločevino in ostala trda gradiva, za to uporabimo točkalo. Za zarisovanje mer na gradiva iz umetnih snovi in na kovinska gradiva, ne uporabljamo šilo, uporabimo zarisovalno iglo. Prav tako po šilu ne udarjamo s kladivom. Pri delu uporabljamo osebno varovalno opremo, preglednica 4.12 [9]. Preglednica 4.12: Osebna varovalna oprema pri uporabi šila. šilo ROČNO ORODJE OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO očala rokavice respirator predpasnik kapa x 4.12 ŠKARJE Škarje so ročno orodje, ki se uporablja za rezanje tankih gradiv. V šestem razredu učenci z njimi strižejo papirna gradiva, v sedmem razredu folijo in v osmem pločevino. Uporabljajo gradivu primerne škarje. Škarje režejo s pritiskom dveh rezil, ki niso nujno zelo ostra. Škarje so lahko dodatno prirejene za levičarje in desničarje. 57

66 (a) (b) (c) Slika 4.21: (a) Škarje za papir za desničarje, (b) škarje za papir za levičarje in (c) škarje vzvodne [39]. Škarje za papir, slika 4.21, učenci uporabljajo za rezanje papirja. S škarjami za papir ne režemo lepenke in debelejših kartonov. Levičarji naj ne strižejo z navadnimi škarjami za desničarje, slika 4.21 (a), s temi škarjami bodo papir težje strigli, poleg tega se lahko s škarjami uščipnejo. Zato naj levičarji uporabljajo škarje za levičarje, slika 4.21 (b). Vzvodne škarje, slika 4.21 (c), za obrezovanje papirja uporabljamo takrat, ko režemo večjo količino papirja, ko želimo razrezati papir na manjše formate, trakove ipd. Z vzvodnimi škarjami lahko režemo več listov hkrati. Vzvodne škarje morajo imeti varovalo, to preprečuje, da bi dali prste pod giljotino. Za rezanje pločevine se uporabljajo škarje za pločevino, slika 4.22 (a). (a) (b) (c) Slika 4.22: (a) Škarje za pločevino, (b) zlatarske škarje za pločevino in (c) vzvodne krožne škarje za pločevino [38]. V učnem načrtu je predvideno, da naj bi imela delavnica 10 zlatarskih škarij za pločevino, slika 4.22 (b). Z njimi učenci režejo tanjšo pločevino. Za rezanje močnejše pločevine se uporabljajo vzvodne namizne škarje, slika 4.22 (c). Te morajo biti pritrjene na mizo ali primerno podlogo. 58

67 (a) (b) (c) Slika 4.23: (a) Univerzalne škarje za pločevino, (b) škarje za pločevino, desne in (c) škarje za pločevino, leve [27]. Za rezanje pločevine naravnost ali v velikem loku levo in desno, so najbolj primerne univerzalne škarje za pločevino, slika 4.23 (a). Desne škarje, slika 4.23 (b), se uporabljajo za rezanje naravnost in desno, z njimi lahko delamo ostre krivine. Z levimi škarjami, slika 4.23 (c), lahko režemo ostre krivine v levo ali režemo naravnost. Pri škarjah ne brusimo stičnih ploskev. Škarje brusimo tako, da je kot ostrine škarij večji od 50º, v nasprotnem primeru bi rezilo škarij prehitro otopelo. Značilen obdelovalen postopek. (a) Striženje. Škarje režejo s strižno silo, ki nastane med dvema reziloma, zato se postopek imenuje striženje. Strižemo lahko papir, umetne snovi in kovino. Za striženje papirja uporabljamo škarje za papir ali vzvodne škarje. Ko strižemo trša papirna gradiva in folije iz umetne snovi, uporabljamo močnejše škarje. Za striženje pločevine uporabljamo temu namenjene škarje za pločevino. Hranjenje orodja. Škarje hranimo v označenih lesenih kladicah. Kladica naj ima napis in sliko orodja, ki ga shranjujemo v njej. Varno orodje. Škarje morajo imeti ročki, ki nudita dober oprijem. Škarje ne smejo biti razmajane ali drugače poškodovane. Škarje morajo biti čiste, rezila ne smejo biti zamazana z lepilom. Škarje so varne le, če se uporabljajo v namen, za katerega so narejene. 59

68 Navodila za varno delo. Ko delamo s škarjami za pločevino uporabljamo zaščitna očala, predpasnik in rokavice, preglednica Škarje shranjujemo v stojalu za škarje. Uporaba rokavic je še posebej pomembna, kadar držimo za ostre robove materiala, ki ga režemo. Uporabljamo gradivu in načinu obdelave primerne škarje. Škarij za pločevino ne uporabljamo za rezanje žice in žebljev. Pri rezanju uporabljamo le moč zapestja, ne pomagamo si s kladivom ali vzvodi. Če je to potrebno, uporabljamo premajhne škarje glede na debelino materiala, ki ga režemo [40]. Preglednica 4.13: Osebna varovalna oprema pri uporabi škarij. ROČNO ORODJE OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO očala rokavice respirator predpasnik kapa škarje za papir škarje za pločevino x x x 4.13 VIJAČ Vijač je orodje z lesenim ali plastičnim ročajem in železnim steblom, ki je na koncu sploščen v rezilo. Vijač potrebujemo za privijanje in odvijanje vijakov. Zveze z vijaki so trdnejše in trajnejše od zvez z žeblji. Poleg tega so vijačene zveze razstavljive. Čeprav je vijač na prvi pogled tako neznansko enostaven, ga zelo pogosto napačno uporabljamo. Če uporabimo vijač, katerega lopatica je tanjša in ožja od zareze vijaka, bomo deformirali in uničili zarezo vijaka, isto se zgodi, če je lopatica preširoka in ne sede dobro v zarezo vijaka. Vijač mora torej natančno ustrezati vijaku, tako da ima ustrezno širino in debelino lopatice, ki zarezo vijaka v polni meri izpolni [20, 24]. (a) (b) Slika 4.24: (a) Ploščat vijač in (b) križni vijač [27]. 60

69 Ploščati vijač, slika 4.24 (a), se uporablja za privijanje in odvijanje vijakov. Križni vijač, slika 4.24 (b), se uporablja za privijanje in odvijanje vijakov s križno zarezo. (a) (b) Slika 4.25: (a) Natični vijač in (b) nastavki [27]. Zelo priročen je natični vijač, slika 4.25 (a), ki mu je mogoče zamenjati konice. Različne nastavke, slika 4.5, lahko hitro in enostavno zamenjamo. Nekateri vijači imajo v steblu vdelano ragljo. Z njo se izognemo pogostemu natikanju vijačeve konice v zarezo na vijaku, zato je delo hitrejše [41]. Vijač ne brusimo, saj ga z brušenjem razkalimo. V kolikor se konica vijača poškoduje, lahko vijač nabrusimo, brusimo ga paralelno. Vijač, ki smo ga nabrusili, učenci ne smejo uporabljati, saj ni več varen. Uporablja ga lahko le učitelj. Značilen obdelovalen postopek. (a) Vijačenje. Vijačenje je postopek, pri katerem s pomočjo vijača privijemo vijak, pri tem nastane razstavljiva zveza. Z vijačenjem ustvarimo trdnejše spoje kot z žebljanjem. Vijak privijamo tako, da vijač držimo z obema rokama. Če držimo z desnico ročaj vijača, potem z levico vselej vodimo konec vijača, ki leži v zarezi vijaka. S tem preprečimo, da se nam vijač izmuzne iz zareze, jo poškoduje ali se zadre v obdelovanec. Če vijak privijamo v majhen obdelovanec, moramo obdelovanec trdno vpeti. Pri vijačenju ne pritiskamo na vijač z večjo silo kot je potrebno, da ohranimo dober stik z glavo vijaka [20]. Hranjenje orodja. Vijače hranimo v lesenih kladicah. Kladica naj ima napis in sliko, ki nam pove, katere vijače shranjujemo v njej. Križne in ploščate vijače hranimo v ločenih kladicah. 61

70 Varno orodje. Ročaj mora biti izdelan ergonomsko. Uporabimo raje vijače z daljšim ročajem in kovinskim delom, saj jih laže prijemamo. Spodnji del vijača mora biti paralelno brušen. Navodila za varno delo. Pri delu z vijačem lahko pride do poškodb, kot so vbodi zaradi zdrsov, žulji in mehurji. Da slednje preprečimo, mora biti ročaj izdelan ergonomsko, tako, da nam dobro leži v dlani roke. Pred začetkom dela moramo nadeti predpasnik, preglednica Širina in debelina lopatice vijača mora biti prilagojena debelini vijaka. Vijačev ne nosimo nezaščitenih po žepih, da ne pride do poškodb pri klečanju ali nagibanju. Previdnost je potrebna tudi pri podajanju in prenašanju vijača, nikoli s konico proti osebi. Vijač ne smemo uporabljati kot dleto ali vzvod [28]. Preglednica 4.14: Osebna varovalna oprema pri uporabi vijača. vijač ROČNO ORODJE OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO očala rokavice respirator predpasnik kapa x 62

71 5 STROJI IN NAPRAVE Stroji in naprave morajo biti primerni in varni, nameščena morajo imeti potrebna varovala. Predpogoj za varno delo je ustrezna delavnica. Električna napeljava v delavnici mora biti v skladu z vsemi tehničnimi predpisi. Stroje in naprave lahko postavi in servisira le za to usposobljen delavec, učitelj pa jih mora v primeru poškodb izločiti iz uporabe. Pri delu s stroji in napravami vedno uporabljamo potrebna zaščitna sredstva. Uporabljamo jih le za namen, za katerega so namenjeni. Nikoli z rokami ne segamo v ali čez delovno območje stroja in naprav. Stroj ali napravo vedno izklopimo, ko prenehamo z delom. Učenci lahko pri pouku TIT uporabljajo le določene stroje in naprave, preglednica 5.1. Preglednica 5.1: Stroji, ki jih lahko uporabljajo učitelji in učenci (označeno z x) pri predmetu TIT. STROJI IN NAPRAVE brizgalka električna brusilnik brusilnik z brusilnima ploščama za kovine krožna žaga odstranjevalnik barve rezalnik ekspandiranega polistirena vibracijska žaga vrtalni stroj UČENEC x x x x x Stroji, ki se pojavljajo na trgu, naj bi bili skladni z bistvenimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami. Kakšne so zahteve, določa Pravilnik o varnosti strojev. Varnostne zahteve iz pravilnika se nanašajo na zaščito pred nevarnostmi, ki izvirajo iz samega stroja (mehanske, električne, kemične itd.) in na zaščito pred nevarnostmi, ki jih lahko povzročijo zunanji vplivi na stroj. Če so nevarnosti za stroje, predvsem električnega izvora, se za take stroje uporabljajo še drugi predpisi. Ti se nanašajo na električno opremo, namenjeno za uporabo znotraj določenih napetostnih mej. Proizvajalec oziroma njegov pooblaščeni zastopnik lahko daje stroj na trg in v obratovanje samo, če ob pravilni montaži, postavitvi, vzdrževanju in uporabi za predvideni namen ne ogroža zdravja ali varnosti ljudi, domačih živali ali premoženja [5]. 63

72 Proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik mora izvesti ali dati izvesti vse potrebne preizkuse in preglede stroja, da se zagotovi njegova skladnost z bistvenimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami, ki jih določa Pravilnik o varnosti strojev. Kadar je posebej zahtevano, mora vključiti priglašeni organ v postopek ugotavljanja skladnosti. Proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik mora pripraviti in hraniti tehnično dokumentacijo, izdati ES-izjavo o skladnosti in jo priložiti k vsakemu stroju. Na vsak stroj mora pritrditi oznako CE ter ostale označbe (ime proizvajalca, oznaka serije ali tipa, leto izdelave, ipd.). Stroj mora imeti priložena navodila za uporabo v slovenščini [5]. 5.1 BRIZGALKA ELEKTRIČNA Brizgalka je naprava za nanos barve ali laka. Uporabljamo jo za barvanje večjih površin. Električno brizgalko lahko uporablja le učitelj(ica), pri tem uporablja okolju prijazne barve in lake. Slika 5.1: Brizgalka, električna [27]. Pri delu uporabljamo zaščitno obleko, rokavice, očala in zaščitno masko s filtrom. Značilen obdelovalen postopek. (a) Brizganje. Brizganje barve in lakov lahko izvaja le učitelj, pri tem uporablja električno brizgalko. Če uporabljamo brizgalko za nanos gorljivega laka in barv, obstaja nevarnost gorljivih in eksplozivnih hlapov, ki nastajajo pri hlapenju in brizganju. Zato uporabljamo električno brizgalko le za nanos negorljivih lakov in barv. Poleg tega so lahko barve in laki zaradi uporabe nevarnih snovi, 64

73 škodljivi za zdravje. Obstaja tudi nevarnost vdihavanja, brizga nevarne snovi v oči ali politje delov telesa. Ker delavnica nima primernih naprav za odsesavanje hlapov, dovod svežega, toplega zraka, galvanske povezave vseh kovinskih delov za odvod statične elektrike ter drugih varnostnih naprav, lahko delamo samo z barvami in laki, ki niso vnetljivi, po možnosti okolju prijazni in niso zdravju škodljivi. A tudi v tem primeru je potrebno prostor ustrezno zračiti, priporočljivo je delo na prostem [40]. Varne naprave. Električna brizgalka je nevarna naprava za učence, zato jo učenci ne smejo uporabljati. Uporablja jo lahko le učitelj. Električna brizgalka se lahko uporablja za namen in pod pogoji, ki so zapisani v navodilih. Naprava mora biti dobavljena z vso posebno opremo in dodatki, ki so bistveni za njeno varno nastavljanje, vzdrževanje in uporabo. Priporočilo pri nakupu. Delo z brizgalno pištolo v šoli ni nujno potrebno, obstajajo namreč tudi drugi načini nanašanja barve in lakov, ki jih lahko izvajajo tudi učenci. Obdelovanec lahko učenci potapljajo v barvo ali pa jo nanašajo s čopičem in valčkom. V kolikor bi se vseeno odločili za nakup brizgalne pištole, zadostuje za potrebe predmeta TIT cenejša električna brizgalka, ki ima okrogel curek. Brizgalna pištola mora biti izdelana po CE standardih. Pri brizgalni pištoli velja pravilo, močnejši je pritisk, drobnejše so kapljice barve in boljši je končni rezultat. Žal pa je višja tudi cena takšne pištole. Navodila za varno delo. Učitelj mora stati tako, da ne vdihava razpršenih hlapov nevarnih snovi. Prepovedano je brizgati proti lastnemu obrazu. Uporabljati je potrebno predpisana osebna zaščitna sredstva, preglednica 5.2. Po zaključku dela je treba izprazniti rezervoar za barvo in ga napolniti s pol kozarca vode. Nato rezervoar izpraznimo z brizganjem na časopisni papir. Tako očistimo rezervoar, vodilo za barvo in šobo. Zunanjost pištole očistimo s krpo. Čista pištola bo tudi pri naslednji uporabi delovala brezhibno [40]. 65

74 Preglednica 5.2: Osebna varovalna oprema za učitelja pri uporabi električne brizgalke. OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO NAPRAVA očala rokavice respirator predpasnik kapa električna brizgalka x x x x x 5.2 BRUSILNI STROJ Brusilni stroj je stroj za brušenje. Po obliki ga ločimo na tračni in kolutni brusilni stroj. Na brusilnem stroju lahko delajo učenci, ki so seznanjeni s pravili za varno delo in uporabljajo potrebna zaščitna sredstva. Na brusilnem stroju lahko brusijo lesna gradiva, predvsem v šestem razredu in gradiva iz umetnih mas, v sedmem razredu. V osnovni šoli lahko učenci na brusilnem stroju brusijo le les in gradiva iz umetnih snovi. Ne smejo pa brusiti kovinskih obdelovancev. Kovinske obdelovance lahko brusijo le učitelji(ce). (a) (b) (c) (d) (e) Slika 5.2: (a) Kolutni brusilni stroj, (b) tračni brusilni stroj, (c) tračni brusilni stroj, (d) tračno kolutni brusilni stroj in (e) brusilni stroj za notranje okroglo brušenje [27, 42, 43, 44]. Kolutni brusilni stroj, slika 5.2 (a), je zelo primeren za brušenje manjših obdelovancev. Uporabljamo ga predvsem, ko brusimo robove pravokotno ali pod določenim kotom, 66

75 glede na večjo ploskev obdelovanca. Tračni brusilni stroj omogoča hitro brušenje večjih ploskev, ima veliko zmogljivost odvzema. Tračni brusilni stroj ima lahko navpično delovno ploskev, slika 5.2 (b), ali vodoravno, slika 5.2 (c). Oba brusilnika imamo lahko združena v tračno kolutnem brusilnem stroju, slika 5.2 (d). Brusilni stroj za notranje okroglo brušenje, slika 5.2 (e), se uporablja za brušenje lukenj, pri tem se uporabljajo različne velikosti nastavkov glede na premer luknje. (a) (b) (c) Slika 5.3: (a) ročni kolutni brusilnik, (b) ročni tračni brusilnik in (c) vibracijski brusilnik [27]. Za delo na velikih obdelovancih so bolj primerni ročni brusilniki, slika 5.3. Ročne brusilnike lahko uporablja le učitelj. Brusilniki se med seboj razlikujejo predvsem glede tega, kje jih boste uporabili ter debeline sloja, ki ga s strojem odstranite. Ročni kolutni brusilnik, slika 5.3 (a), ima okroglo osnovno ploščo, ki se vrti okrog lastne osi in je pritrjena na motor stroja. Drugače kot pri vseh ostalih brusilnikih, ta aparat najprej postavimo na delovno površino in ga šele nato zaženemo. Vodimo ga z enakomernimi gibi in brez pritiskanja na površino. Tračni brusilniki, slika 5.3 (b), so opremljeni s tako imenovanim neskončnim trakom. Vibracijski brusilniki, slika 5.3 (c), s svojo pravokotno brusno ploščo odstranijo le tanko plast, zato so primerni predvsem pri zaključnem brušenju, za že gladko zbrušene površine [45]. Značilen obdelovalen postopek. (a) Brušenje. Brušenje je postopek fine obdelave površin s pomočjo brusilnega papirja. Osnova brusilnega papirja je iz papirja ali tkanine in služijo kot elastična podlaga na katero so nalepljena brusilna zrnca. Na eni strani je prekrit z drobci trdih kristalov, ki imajo podobno funkcijo kot zobci pile. Zrnca drži skupaj osnovno lepilo, čez katero je naneseno še pokrivno lepilo. Zrnatost je definirana s povprečnim število zrnc, na površini 1 cm 2. Brusimo lahko ročno ali z brusilnimi stroji. Pri delu z brusilnikom vedno uporabljamo zaščitna očala, 67

76 rokavice ter predpasnik, po potrebi glušnike in masko za prah. Odsesavanje brusnega prahu je potrebno ne le za varovanje našega zdravja, temveč tudi zato, ker podaljša življenjsko dobo strojev in preprečuje nabiranje umazanije. Brusni prah je tako droben, da lahko skozi dihalne poti prodre v pljuča. Nevarni niso samo ostanki barv, temveč tudi kovinski ali leseni drobci ter drobci umetnih mas. S sprotnim odsesavanjem prahu preprečimo umazanijo v delavnici, poleg tega pa je brušenje kakovostnejše in brusni papir zdrži dlje. Za hitrejše brušenje uporabljamo brusilne stroje in ročne brusilnike. Ko brusimo lesna gradiva večje trdote mora biti hitrost vrtenja traku manjša, kot pri brušenju mehkejših lesenih gradiv. Hitrost brušenja je odvisna od trdote obdelovanca, zrnatosti brusilnega papirja ter od pritisne sile. Prav tako na hitrost brušenja vpliva hitrost, s katero se giblje brusni trak oziroma kolut [45]. Priporočilo za izbiro brusilnega papirja. Zrnatost delimo na grobo (od 30 do 80), srednjo (od 80 do 120), fino (od 120 do 180) in zelo fino (od 220 do 400). Z brusilnim papirjem z grobo zrnatostjo grobo brusimo poln les in odstranjujemo lak. Z brusilnim papirjem s srednjo zrnatostjo brusimo les, preden ga strojno obdelamo. Za fino brušenje polnega lesa uporabljamo fino zrnat brusilni papir. Zelo fin brusilni papir, pa uporabljamo za brušenje grudiranih in lakiranih površin. Geometrija orodja. Brusilni papir je orodje, ki nima geometrično določenega rezila [48]. Varni stroji. Na brusilnem stroju moramo imeti nameščen naslon za brušenje. Da ne pride do slučajnega dotika vrtljivih in gibajočih delov in naprav pod električno napetostjo, morajo biti ti deli stroja zaščiteni z varovalnimi oklepi. Varovalne opreme z brusilnega stroja ne smemo odstranjevati, tudi ne z namenom izboljšanja pristopa ali preglednosti. Pred začetkom dela preverimo priključni kabel in vtikač. Če sta poškodovana, opravimo 68

77 zamenjavo pri pooblaščenem serviserju. Ne uporabljamo deformiranih ali poškodovanih brusnih plošč in trakov [40]. Priporočilo pri nakupu. Brusilni stroj mora imeti nastavek za odsesavanje prahu. Kolutni in tračni brusilni stroj mora imeti nameščen naslon za brušenje, ni nujno, da je nastavljiv. Prav pride tudi nosilec, ki omogoča brušenje pod določenim kotom. Konstrukcija brusilnega stroja mora biti stabilna. Brusilni stroj mora imeti varnostno stikalo in stikalo za izklop v sili. Pri nakupu bodite pozorni tudi na moč motorja. Motor naj bo zmogljiv in močan. Stroj mora biti izdelan po CE standardih. Navodila za varno delo. Delovno območje naj bo čisto, urejeno in dobro osvetljeno. Dolge lase je potrebno speti in zaščititi s pokrivalom. Pred kakršnim koli posegom na orodju, izvlečemo vtikač iz vtičnice. Pri priklopu na omrežje mora biti stroj ugasnjen, stikalo vklop/izklop v položaju 0. Preden vklopimo stroj, je potrebno vključiti napravo za odsesavanje. Pri delu na brusilnem stroju uporabljamo zaščitna očala, rokavice in predpasnik, preglednica 5.3. Če naprava za odsesavanje pri strojnem brušenju ne odsesava prah v celoti, moramo uporabiti respirator. Delamo enakomerno in s prilagojenim pritiskom. Za vpenjanje obdelovancev vedno uporabljamo le primerna pomagala. Po končanem delu moramo stroj izklopiti in počakati, da se rotirajoči deli popolnoma zaustavijo. V času, ko stroj obratuje, ne zapuščamo delovnega mesta. Stroj ne čistimo v času obratovanja. Po delu je potrebno stroj in okolico očistiti, o odkritih poškodbah ali okvarah stroja, morajo učenci takoj obvestiti učitelja [40, 46]. Preglednica 5.3: Osebna varovalna oprema pri uporabi brusilnega stroja. OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO STROJ očala rokavice respirator predpasnik kapa brusilni stroj x x x x 69

78 5.3 BRUSILNI STROJ Z BRUSILNIMA PLOŠČAMA, ZA KOVINE Na brusilnem stroju za kovine lahko dela samo učitelj, za učence je uporaba tega stroja prepovedana. Z brusilnim strojem z brusilnima ploščama učitelj brusi kovinska gradiva in orodja, kot so razna rezila, dleta, svedri ipd. Slika 5.4: Mizni brusilni stroj z brusilnima ploščama [38]. Značilni obdelovalni postopki. (a) Ostrenje. Ostrenje orodja je lahko suho ali mokro. Prednost suhega ostrenja je enostavno čiščenje, dobro vidimo brusno mesto. Slabost suhega ostrenja pa je nastanek risov in pregretje rezila pri premočnem pritisku. Pri mokrem ostrenju pa je hlajenje dobro in zato večja zmogljivost. Slabost pa je večje onesnaženje in slabo vidno brusno mesto. Pri ostrenju velja pravilo, boljše je brusiti pogosto in zato z manjšim odvzemom. Pri ostrenju zelo topega orodja odvzamemo preveč materiala in orodje je prej neuporabno, kar je posebej pomembno za orodje s karbidno trdino. Pri ostrenju orodja iz legiranega jekla, je priporočljiva obodna hitrost brusne plošče od 25 ms -1 do 30 ms -1. Maksimalna brusilna hitrost za bruse z mineralnim vezivom je 15 ms -1 pri ročnem brušenju (podajanju) in 25 ms -1 pri strojnem brušenju. Pri brusih s keramičnim vezivom in vezivi iz umetne smole, so maksimalne hitrosti 30 ms -1 pri ročnem brušenju in 30 ms -1 pri strojnem brušenju. Rezila s ploščicami iz karbidne trdine ostrimo z diamantnimi ploščami. Priporočljiva obodna hitrost brusne plošče je 8 ms -1 do 20 ms -1. Pri ostrenju karbidna trdina rezil ne sme priti do dotika brusilne plošče in jeklenega dela orodja, ker pride do razlepljenja diamantne plošče [38, 47]. 70

79 (b) Krožno brušenje (brušenje rotacijskih obdelovancev). Pri krožnem brušenju razlikujemo več različnih postopkov. Pri vzdolžnem zunanjem brušenju ima glavno krožno gibanje brus, podajalno gibanje pa je sestavljeno iz krožnega gibanja obdelovanca in premočrtnega vzdolžnega premika obdelovanca. Obdelovanec je vpet med konici na saneh, ki opravljajo podajalno gibanje. Na ta način brusimo dolge obdelovance kot so gredi. Pri zareznem zunanjem brušenju za razliko od prej opisanega postopka, nimamo vzdolžnega podajalnega gibanja obdelovanca, medtem ko so ostala gibanja enaka. Postopek je primeren za serijsko brušenje krajših obdelovancev. Pri vzdolžnem notranjem brušenju je brus v notranjosti obdelovanca, zato mora imeti manjši premer od premera luknje [47]. (c) Plano brušenje. Pri planem brušenju razlikujemo predvsem dva postopka, obodno in čelno plano brušenje. Pri obodnem brušenju ravnih ploskev, glavno gibanje, ki je krožno, opravlja brus. Vzdolžno in prečno podajanje, ki je premočrtno, pa obdelovanec. Kvaliteta obdelane površine je pri tem načinu manjša, kot pri čelnem brušenju. Pri čelnem brušenju glavno krožno gibanje opravlja brus. Premočrtno, podajalno gibanje pa podajalec. Pri čelnem brušenju je dotikalna površina zelo velika, zato je učinek brušenja neprimerno večji, kot pri obodnem brušenju [47]. Priporočilo za izbiro brusov. Najpogosteje uporabljamo brusilna zrna iz korunda in silicijevega karbida. Veziva so lahko keramična, iz umetnih ali naravnih smol, magnezitna, silikatna ter veziva iz gume. Brusi iz korunda so najprimernejši za brušenje raznih materialov. Najprimernejša hitrost brusa iz korunda za brušenje orodnega jekla je 25 ms -1. Za brušenje orodja s karbidnimi trdinami pa je najprimernejša hitrost 12ms -1. Za bruse iz silicijevega karbida, so primernejše nekoliko manjše brusilne hitrosti, kakor za bruse iz korunda [47]. Varni stroji. Stroj je prenevaren za učence, zato ga učenci ne smejo uporabljati. Uporablja ga lahko le učitelj. Brusni koluti morajo biti stroju primerni in pravilno nameščeni. Brusi morajo 71

80 biti vpeti med prirobnice, katerih premer ne sme biti manjši od polovice premera brusa. Imeti moramo nameščen naslon za brušenje, ki ne sme biti od brusnih kolutov oddaljen več kot 3 mm [40]. Priporočilo pri nakupu. Stroj mora imeti nameščeno pomično varovalo, zaščitno steklo iz nezlomljivega materiala, ki varuje pred izstrelki. Stroj mora imeti varnostno stikalo in stikalo za izklop v sili. Naslon mora biti nastavljiv, da lahko nastavimo ustrezno oddaljenost od koluta. Stroj mora imeti oznako CE. Navodila za varno delo. Delovno območje mora biti čisto in primerno osvetljeno. Pri delu uporabljamo zaščitna očala, rokavice in predpasnik, priporočljivo usnjen, preglednica 5.4. Speti je potrebno dolge lase in jih zaščititi s pokrivalom. Pri priklopu na omrežje mora biti stroj ugasnjen. Potrebno varovalno opremo ne smemo odstraniti s stroja, tudi ne z namenom izboljšanja pristopa ali preglednosti. Pred kakršnim koli posegom na orodju, izvlečemo vtikač iz vtičnice. Ko brusimo narahlo, pritiskamo obdelovanec k brusu. Pazimo, kam letijo iskre, da ne pride do požara ali eksplozije, če je potrebno, ščit brusnega koluta prilagodimo tako, da ustrezno varuje pred izstrelki. V času, ko stroj obratuje, ne zapuščamo delovnega mesta [40]. Preglednica 5.4: Osebna varovalna oprema za učitelja pri uporabi brusilnika za kovine. OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO STROJ očala rokavice respirator predpasnik kapa brusilnik za kovine x x x x 5.4 KROŽNA ŽAGA Delo na krožni žagi, slika 5.5, je za učence prenevarno in zato prepovedano. Je pa potrebno strojno orodje za učitelja, ki krožno žago potrebuje za razrez lesnih gradiv. Pri nabavi in kasneje uporabi krožne žage mora učitelj upoštevati vse varnostne zahteve in 72

81 opozorila. Pri delu pa moramo uporabljati delovno obleko, zaščitna očala, masko in pri daljšem delu, zaščitne glušnike. (a) (b) Slika 5.5: (a) Krožna žaga in (b) namizna krožna žaga [38]. Krožna žaga mora biti nameščena na stabilni mizi, slika 5.5 (a). Namizno krožno žago, slika 5.5 (b), pa je potrebno dobro pritrditi na delovno mizo. Za to se uporabijo vijaki z maticami, ne smemo uporabljati lesnih vijakov. Značilen obdelovalen postopek. (a) Žaganje. Žaganje na krožni žagi lahko izvaja le učitelj. Pri delu z žago zavzamemo varen in stabilen položaj. Kadar želimo odrezani del odmakniti od lista, izklopimo žago. Krožna žaga lahko povzroči povratni udarec, zato je pomembno, da pred žaganjem lesno gradivo pregledamo, odstranimo morebitne žeblje. Pravilno moramo namestiti razporni klin, od temena zob mora biti odmaknjen 3 do 10 mm, klin mora biti vsaj za četrtino debelejši od žaginega lista. List žage dvignemo samo toliko nad delovno mizo, da lahko žagamo trenutno debelino lesa. Reža v mizi ne sme biti preširoka. Pred začetkom dela namestimo varnostno kapo do 5 mm nad obdelovancem, preverimo ali deluje naprava za odsesavanje. Pri rezanju manjših kosov ali kadar so roke preblizu žaginega lista, obvezno uporabljamo ustrezno pomagalo, ki je pritrjeno na stransko vodilo. Z njim stisnemo obdelovanec tako, da roka listu krožne žage ne pride bližje od 10 cm. Pri vklopu se list ne sme dotikati obdelovanca. Z delom začnemo šele takrat, ko list doseže polno število vrtljajev. Rezilne hitrosti krožnih žag za vzdolžno in prečno žaganje vseh vrst lesa z ročnim podajanjem, 73

82 so v mejah od 60 ms -1 do 70 ms -1. Pri teh hitrostih zmoremo ročno podajati brez večjega napora. Podajanje je lažje pri večjih rezilnih hitrostih. Z večjimi rezalnimi hitrostmi delamo pri mehanskem podajanju lesa, žagin list take žage mora biti v ta namen izdelan iz specialnih jekel. S takimi žaginimi listi delamo z rezilnimi hitrostmi tudi do 90 ms -1. Za žaganje zelo trdega lesa znižamo rezilno hitrost na 40 ms -1. Žagamo enakomerno in s prilagojenim pritiskom [40, 46]. Priporočilo za izbiro krožnih žaginih listov. Žagini listi imajo različno ozobljenje. Ostrokotno ozobljenje imajo žagini listi do premera 400 mm. To ozobljenje daje čiste reze. Pri ostrokotnemu ozobljenju imamo večji prosti kot, ter manjši kot klina, kot pri žaginih listih s karbidno trdino [48]. Geometrija orodja. Koti rezilnega klina imajo bistveno vlogo pri odrezovanju. Najpomembnejši koti so prikazani na sliki 5.6 (b). Prosti kot α, je kot med prosto ploskvijo a in ravnino rezanja. Pri premajhnem prostem kotu, se hrbet rezila drgne ob obdelovalno ploskev, kar povzroči nečisto ali celo zažgano površino, poškoduje pa se lahko tudi žagin list. Kot klina β, je kot med cepilno ploskvijo c in prosto ploskvijo a, slika 5.6 (a). Od kota klina je odvisna trdnost in ostrina rezila [48]. Pri obdelavi trdega lesa mora biti kot klina večji, kot pri obdelavi mehkejšega lesa. Ker so rezila iz karbidnih trdin bolj krhka, morajo imeti večji kot klina. Cepilni kot γ, je kot med cepilno ploskvijo c in ravnino orodja, ter določa položaj rezila glede na obdelovanec. Vsi trije koti skupaj merijo 90º. Pri rezanju trdega lesa mora biti cepilni kot manjši, kot pri rezanju mehkega lesa [48]. 74

83 (a) (b) Slika 5.6: Geometrija rezila žaginega lista; (a) osnovni elementi, (b) koti Za rezanje naravnega lesa se uporabljajo jekleni žagini listi s cepilnim kotom 30º. Kot klina je od 42º do 45º. Prosti kot je od 15º do 18º. Za rezanje ivernih plošč, se uporabljajo žagini listi s karbidnimi trdinami, s cepilnim kotom 20º, kotom klina od 55º do 58º in prostim kotom od 12º do 15º. Za žaganje umetnih mas se prav tako uporabljajo žagini listi s karbidnimi trdinami. Pri teh je cepilni kot od 10º do 15º, kot klina je od 60º do 70º ter prosti kot od 10º do 15º [48]. Ostrenje žaginih listov. Ostrenje krožnih žaginih listov je v principu enako za jeklene liste in liste z nalotanimi rezili s karbidnimi trdinami. Krožne liste najprej ostrimo po prosti ploskvi, temu pravimo tudi hrbtno ostrenje. Da se geometrija zoba ne spremeni, je potrebno tudi fino ostrenje cepilne ploskve. Slednje imenujemo prsno ostrenje. Pravilno je, da po nekaj zaporednih ostrenjih proste ploskve, enkrat ostrimo cepilno ploskev [48]. Varni stroji. Stroj je za učence prenevaren, zato ga učenci ne smejo uporabljati. Namenjen je učitelju za pripravo gradiv. Učenci nimajo dostopa do žage. Spodnja stran žaginega lista mora biti zaščitena po celem obodu, varovalni oklepi žage morajo biti dobro pritrjeni in izdelani tako, da ni mogoč poseg do vrtljivih in gibajočih delov in naprav pod električno napetostjo. Stransko vodilo mora biti dobro pritrjeno na prečno gred in mora biti gibljivo v smeri proti levi in desni strani. Dolžina vodila mora biti enaka dolžini delovne mize. Vedno uporabljamo le originalne dele in pribor [40]. 75

84 Priporočilo pri nakupu. Krožna žaga mora imeti zaščitno kapo in priključek za sesalno napravo. Žaga naj ima možnost nastavitve višine žaginega lista, za višino reza do vsaj 60 mm, pri nagibu 0º. V kolikor ima žaga možnost nagiba lista v levo, naj ima vzdolžno vodilo na desni strani in obratno. To omogoča varnejše delo ob vzdolžnem vodilu in manjšo nevarnost povratnega udara pri kotnih rezih. Žaga mora imeti tudi stransko vodilo, ki je pritrjeno na prečno gred, omogoča nam varno delo z manjšimi obdelovanci. Žaga mora imeti varnostno stikalo in stikalo za izklop v sili. Žaga mora biti izdelana po CE standardih. Navodila za varno delo. Pred delom je potrebno speti dolge lase, ne smemo nositi rokavic, ohlapnih oblačil, nakita in podobnih dodatkov, ki bi se lahko ujeli v vrtljive dele stroja. Oči je potrebno zaščititi z varnostnimi očali, preglednica 5.5. Pred vklopom žago očistimo in odstranimo odrezane dele. Nikoli ne čistimo stroja, ko obratuje. Ne segamo v ali čez območje delovanja lista. Delovno mesto imamo vedno urejeno in vzdrževano. Stroj in delovno mesto zavarujemo pred učenci in obiskovalci. Stroj redno vzdržujemo, tako da ga čistimo, mažemo in po potrebi servisiramo. Pri tem stroj obvezno izklopimo iz omrežja. S strojem ne smemo delati pod vplivom alkohola, zdravil ali drog [40, 46]. Preglednica 5.5: Osebna varovalna oprema za učitelja pri uporabi krožne žage. OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO STROJ očala rokavice respirator predpasnik kapa krožna žaga x x x 5.5 ODSTRANJEVALNIK BARVE Pri uporabi odstranjevalnika barve, slika 5.7, je potrebna še posebna previdnost, saj lahko pri nepazljivem delu pride do opeklin ali požara. Učenci ga uporabljajo v sedmem razredu za toplotno preoblikovanje termoplastov. To je proces, pri katerem plošče iz umetnega gradiva segrevamo, nato pa jih preoblikujemo v želeno obliko z različnimi tehnikami vlečenja, raztegovanja in krivljenja. 76

85 Slika 5.7: Odstranjevalnik barve [29]. Značilna obdelovalna postopka. (a) Termoplastični globoki vlek. Učenci ga spoznajo kot postopek, pri katerem z vlečenjem skozi matrico plastično preoblikujejo ravne dele plošč ali profilov iz umetne mase. Material se pri globokem vleku močno preoblikuje, zato ga moramo toliko segreti, da se lahko plastično preoblikuje in se pri tem ne poruši. Plošča, ki jo vlečemo mora biti dovolj debela, da zaradi tanjšanja pri vlečenju ne poči. Pri tanjših termoplastičnih ploščah ob ustrezni temperaturi opazimo rahlo gubanje segretega dela plošče, takrat moramo opraviti vlek, sicer se material pregreje. Da zagotovimo enakomerno segrevanje, si lahko pomagamo tako, da uporabimo napravo za usmerjanje vročega zraka [16]. (b) Upogibanje. Upogibanje umetne snovi izvajamo prav tako s pomočjo segrevanja. Pri upogibanju si pomagamo z različnimi šablonami, ob katerih upogibamo segreto in zmehčano umetno snov. Pri upogibanju debelejšega akrilnega stekla je segrevanje pri temperaturi zraka nižji od 200 C dolgotrajno, poleg tega se moramo s šobo zelo približati obdelovancu, če ga želimo dovolj segreti. Zato pogosto pride do dotika ter poškodbe obdelovanca. Bolje je, če segrevamo na večji razdalji z višjo temperaturo zraka (300 C), tako grejemo večjo površino obdelovanca [16]. Priporočilo pri nakupu. Za potrebe pri predmetu TIT zadostuje odstranjevalnik barve z dvostopenjsko nastavitvijo temperature. Višja temperatura mora biti vsaj 300 C, pri nižji temperaturi mora biti odstranjevalnik barve preblizu obdelovanca. Ne potrebujemo odstranjevalnika 77

86 z zvezno regulacijo temperature, saj lahko spreminjamo temperaturo zraka na površini obdelovanca s spreminjanjem odmika naprave od obdelovanca. Navodila za varno delo. Pri uporabi odstranjevalnika barve se moramo zavedati, da lahko z njim povzročimo požar ali dobimo opekline. Zato je pomembno, da napravo pravilno uporabljamo in pri tem nosimo potrebna zaščitna sredstva, preglednica 5.6. Ker lahko pri segrevanju umetnih mas nastajajo razni škodljivi plini, je potrebno prostor zračiti. Pri delu nosimo zaščitne rokavice in predpasnik, če imamo dolge lase, pa le te spnemo in zaščitimo s pokrivalom. Nikoli ne usmerjamo odprtine šobe v smeri lahko vnetljivih materialov, stekla, delov telesa in obleke. Napravo usmerjamo samo na težko vnetljiva in nevnetljiva gradiva, pri tem pazimo, da razdalja med šobo in gradivom ni premajhna. Če se gradivu preveč približamo, ga lahko namreč prehitro in prekomerno segrejemo, tako da se gradivo strga ali pa površinsko poškoduje. Preden napravo pospravimo ali ji zamenjamo šobo, jo pustimo da se ohladi [28]. Preglednica 5.6: Osebna varovalna oprema pri uporabi odstranjevalnika barve. OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO NAPRAVA očala rokavice respirator predpasnik kapa odstranjevalnik barve x x x 5.6 REZALNIK EKSPANDIRANEGA POLISTIRENA Učenci to napravo uporabljajo v sedmem razredu pri obdelavi umetnih snovi. Z rezalnikom režejo ekspandirani polistiren (EPS). EPS je bil prvič izdelan v tovarni kemičnega koncerna BASF v Nemčiji pod zaščitenim imenom Styropor. To ime je postalo sinonim za EPS. Rezalnik uporablja nizko napetost za segrevanje žice, s pomočjo katere režemo skozi EPS. Žica s katero režemo se torej segreje zaradi toka, ki teče skoznjo. 78

87 Slika 5.8: Rezalnik ekspandiranega polistirena [49]. Značilen obdelovalen postopek. (a) Rezanje ekspandiranega polistirena izvajajo učenci v sedmem razredu, s pomočjo rezalnika za EPS, slika 5.8. Namesto rezalnika lahko uporabijo tudi vibracijsko žago ali nož za rezanje kartona, a je delo zahtevnejše in manj natančno. Tudi tako odrezani robovi so grobi, obdelovanec pa se pogosto prelomi. Preden začnemo rezati z rezalnikom, si naredimo šablono. Obliko izdelka izrežemo iz papirja ali kartona, nato to šablono s pomočjo bucik pritrdimo na EPS. Režemo z ustrezno hitrostjo, če režemo prehitro, bo rez popačen, saj žico vlečemo z gradivom, poleg tega bo rezanje manj natančno. Če režemo prepočasi, bo žica začela topiti EPS ob rezu, na žici pa se bodo nabirale kapljice, ki puščajo vozle na rezu. Priporočilo pri nakupu. Naprava mora imeti oznako CE. Miza skozi katero poteka žica za rezanje, mora biti gladka in dovolj velika, da ne prihaja do zatikanja gradiva ob podlago pri rezanju. Navodila za varno delo. Zaradi nizke napetosti ni nevarnosti električnega šoka, lahko pa se opečemo, če pridejo prsti v stik z žico. Pri rezanju nastajajo škodljivi plini, ti dražijo oči, prav tako jih ne smemo vdihavati. Prostor mora biti zato ustrezno zračen, postavitev telesa pa takšna, da direktno ne vdihavamo nastajajočih plinov. Pri delu uporabljamo zaščitna sredstva, preglednica

88 Preglednica 5.7: Osebna varovalna oprema pri uporabi rezalnika za EPS. OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO NAPRAVA očala rokavice respirator predpasnik kapa rezalnik ekspandiranega polistirena x x x 5.7 VIBRACIJSKA ŽAGA Učenci lahko vibracijsko žago uporabljajo v razredu za žaganje lesa in umetnih snovi. Pred začetkom dela je potrebno učence seznaniti, kako se pravilno in varno dela s tem strojem. Zelo primerna metoda je demonstracija postopka, potreben je tudi nadzor dela učenca, vsaj na začetku, tako da učitelj(ica) vidi, da je učenec osvojil postopek. Slika 5.9: Vibracijska žaga [38]. Vibracijska žaga, slika 5.9, nam zelo olajša delo, saj je ročno žaganje težje in bolj zamudno. Pri delu s to žago premikamo obdelovanec. Na žagi mora biti nastavek na katerega priključimo napravo za odsesavanje. Značilen obdelovalen postopek. (a) Žaganje. Žaganje z vibracijsko žago je zelo natančno. Z njo izrezujemo razne oblike iz tanjših plošč različnih gradiv. Obdelovanec položimo na mizico pred žago. Obdelovanec pritisnemo k mizici in ga počasi pomikamo proti žagi, žagin list mora rezati na tisti strani črte, kjer je odpadni del. Prsti ne smejo segati v območje žaganja. Pri žaganju enakomerno potiskamo obdelovanec naprej, pri tem ne uporabljamo prevelike sile. Posebno pozorni moramo biti pri žaganju umetnih snovi, če obdelovanec podajamo prehitro, se nam lahko začne umetna 80

89 snov topiti ob žaginem listu, prav tako se to zgodi pri potiskanju obdelovanca pravokotno na smer žaganja. Če želimo spremeniti smer žaganja, popustimo pritisk na obdelovanec, nato na mestu počasi spremenimo smer žaganja, s tem, da zasučemo obdelovanec. Priporočilo za izbiro žaginih listov. Za žaganje trdega lesa uporabljamo žagine liste z manjšim cepilnim kotom (10º), za mehek les pa z večjim cepilnim kotom (20º) [48]. Varni stroji. Na vibracijski žagi mora biti nameščeno pomično varovalo, ki ga ne smemo odstraniti, tudi ne z namenom izboljšanja pristopa ali preglednosti. Pred začetkom dela preverimo priključni kabel in vtikač [40]. Priporočilo pri nakupu. Vibracijska žaga mora imeti nameščeno prozorno pomično varovalo, ki preprečuje poseg v delovno območje stroja. Imeti mora varnostno stikalo in stikalo za izklop v sili. Priporočljiva je naprava za odpihovanje, ta omogoča tudi hlajenje žagice. Hlajenje je zelo zaželeno predvsem pri žaganju umetnih snovi (akrilnega stekla). Vibracijska žaga mora imeti nastavek za odsesavanje. Na žagi mora biti oznaka CE. Navodila za varno delo. Pri delu z vibracijsko žago uporabljamo zaščitna očala in predpasnik, potrebno pa je tudi speti dolge lase, te dodatno zavarujemo s pokrivalom, preglednica 5.8. Preverimo, če je list žage ustrezno napet in če so zobje usmerjeni proti mizi. Prsti, s katerimi držimo obdelovanec, ne smejo segati v območje žaganja. Za različna gradiva izberemo ustrezne žagine liste. Pri menjavi žaginega lista moramo izklopiti stroj iz omrežne napetosti [12]. 81

90 Preglednica 5.8: Osebna varovalna oprema pri uporabi vibracijske žage. OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO STROJ očala rokavice respirator predpasnik kapa vibracijska žaga x x x 5.8 VRTALNI STROJ Vrtalni stroj je stroj, ki ga uporabljamo za vrtanje lukenj. Učenci ga uporabljajo že v šestem razredu pri vrtanju lesa, umetnih snovi v sedmem razredu in kovin v osmem razredu. Pri vrtanju uporabljajo vrtalni stroj s stojalom, ki omogoča natančno in varno delo. (a) (b) (c) (d) Slika 5.10: (a) Akumulatorski vrtalnik, (b) električni ročni vrtalnik, (c) udarni vrtalnik in (d) vrtalni stroj s stojalom [38]. Akumulatorski vrtalnik, slika 5.10 (a), uporabljamo takrat, kadar nimamo možnosti priključitve na električno omrežje. Zelo so priročni za vijačenje, pri tem uporabimo ustrezne nastavke. Električni ročni vrtalnik, slika 5.10 (b), uporabljamo za vrtanje lukenj večjega premera in za vrtanje v trše materiale. Torej za dela, ki jih ne bi mogli opraviti z ročnim vrtalnikom ali pa bi bilo delo z njim prezamudno. Udarni vrtalniki, slika 5.10 (c), so odporni na velike obremenitve. Uporabljajo se za vrtanje v različne snovi ter za udarno vrtanje v kamen in v beton. Ročne električne vrtalnike lahko uporablja le učitelj. Vrtalni stroj s stojalom, slika 5.10 (d), lahko uporabljajo tudi učenci, a le pod nadzorom učitelja. Stroj je še posebno priročen za vrtanje večjega 82

91 števila lukenj in vrtanje v trda gradiva. Vrtanje je hitro in bolj natančno, kot pri električnem ročnem vrtalniku. (a) (b) (c) (d) (e) (f) Slika 5.11: (a) vijačni sveder, (b) lesni sveder, (c) ploščati sveder, (d) grezilo, (e) gavčar in (f) navojni sveder [27, 50, 51, 52, 53, 54] Vijačni sveder, slika 5.11 (a), je univerzalni sveder za les, kovine in umetne snovi. Vijačni sveder reže z dvema rezalnima robovoma, kot konice svedra in kot vzpona vijačnice sta odvisna od obdelovanega gradiva. Sveder ima rezalno in podajalno gibanje. Podajalno gibanje je v smeri njegove osi proti obdelovancu. Pri rezanju nastajajo odrezki, ki jih iz vrtane luknje odvajajo dve vijačnici. Cepilni kot je odvisen od kota vzpona vijačnice, zato ga z brušenjem ne moremo spreminjati. Normalni svedri imajo kot vijačnice od 16 do 30, svedri za žilava gradiva, kot so kovine, imajo kot od 10 do 13 in svedri za mehka gradiva (les, umetne mase) od 35 do 40. Tudi kot konice svedra mora biti primeren gradivu, ki ga vrtamo [12, 14]. Svedri za les, slika 5.11 (b), imajo ostro centrirano konico, ki varno vodi sveder in preprečuje, da bi ta zdrsnil. Če pri vrtanju v les uporabljamo neprimeren sveder, ki je namenjen vrtanju drugega materiala, nam lahko les zasmodi ali pa so robovi izvrtane luknje scefrani. Pri uporabi vijačnih svedrov za les, se to ne more zgoditi. Svedri imajo namreč zelo ostre prirezovalne konice, ki rob luknje lepo zarežejo ter olajšajo odrezovanje in dviganje ostružkov na površino [9]. Ploščati sveder, slika 5.11 (c), je kot že samo ime pove, ploščate oblike. Ta sveder ne vrta tako čisto kot vijačni sveder, je pa cenejši kot vijačni sveder. Tudi ploščati sveder 83

92 se uporablja za vrtanje lesnih gradiv. Grezilo, slika 5.11 (d), je sveder, ki se uporablja za povrtavanje. Lahko so valjaste ali koničaste oblike. Obstajajo tudi natična grezila, ki jih pritrdimo na vijačni sveder. Gavčar, slika 5.11 (e), se uporablja za vrtanje večjih lukenj z ostrimi robovi. Izvrtana luknja ima ravno dno. Gavčar se uporablja za vrtanje lukenj za tečaje, ipd. Z njim vrtamo v lesna gradiva. Ta sveder imenujemo tudi Forstnerjev sveder. Navojni sveder, slika 5.11 (f), se uporablja za vrezovanje navojev. Obstajajo ročni in strojni navojni svedri. Z navojnimi svedri vrezujemo notranje navoje. Za zunanje navoje se uporabljajo navojne čeljusti. Življenjsko dobo svedra lahko podaljšamo s posebnimi prevlekami svedrov. Takšen sveder ima boljše lastnosti, kot je trdota, korozijska odpornost ipd. S titanom prevlečeni spiralni svedri, ki jih prepoznamo po zlatorumeni barvi, bolje in hitreje režejo jeklo, temprano litino in aluminij. So torej boljši kot običajni svedri iz visoko odpornega jekla. Za posebno trde kovine, se uporabljajo s kobaltom prevlečeni ali sintrani svedri iz karbidne trdine z visokim deležem kobalta in volframa [48]. Značilni obdelovalni postopki. (a) Vrtanje. Vrtanje je postopek izdelovanja lukenj z orodjem, imenovanim sveder. Preden začnemo z vrtanjem, je potrebno izbrati gradivu primeren sveder. Gradivo je potrebno na mestu vrtanja ustrezno označiti, vedno zarišemo središče vrtanja, to označimo z dvema risoma, ki sta prekrižana pod pravim kotom. Kovinski obdelovanec pred vrtanjem tudi zatočkamo na mestu, kjer sveder začne vrtati. S tem preprečimo, da sveder zdrsava po površini kovine. Sveder vpnemo v glavo vrtalnega stroja, pri tem stroj vedno izklopimo iz omrežja. Sveder mora ustrezati gradivu, ki ga obdelujemo. Število vrtljajev prilagodimo velikosti svedra in trdoti gradiva. Pri uporabi večjega svedra se uporabi nižja hitrost vrtanja, prav tako se mora zmanjšati hitrost pri vrtanju trših obdelovancev. Vrtamo z zmernim in enakomernim pritiskom [14]. 84

93 (b) Povrtavanje. Povrtavanje je eden od načinov za fino obdelavo izvrtine. Za povrtavanje se uporabljajo orodja, ki imajo več rezil (šest ali več). Povrtavanje sega deloma v področje fine obdelave, zaradi natančnosti oblike in kvalitete površine. S povrtavanjem dobimo gladko površino. Povrtavanje je uspešno samo, če odstranjujemo le tanko plast materiala. Povrtavanje se v osnovni šoli uporablja pri vrtanju lukenj za mozničenje in vijačenje. Če luknjo povrtamo, lažje stisnemo lesena dela z mozniki, ki smo jih namazali z lepilom. Pri vijačenju pa povrtavanje omogoča, da se glava vijaka skrije v les [55]. (c) Vrezovanje navoja. Orodja za vrezovanje navoja se imenujejo navojni vrezniki. Pred vrezovanjem navoja je potrebno predhodno izvrtati luknjo. Navoje lahko vrezujemo ročno ali strojno. (d) Grezenje. Grezenje je širjenje že obstoječe izvrtine. Postopek je podoben vrtanju. Za greznjenje uporabljamo orodja, ki se imenujejo grezila. Grezilo vrta kvalitetnejšo luknjo od svedra, z njim lahko pripravimo luknjo za povrtavanje. Grezila imajo večje število žlebov. Navadno so žlebovi usmerjeni po vijačnici. Grezila so lahko izdelana v enem kosu, grezila za večje premere pa natikamo na trne. Grezila, ki so izdelana v enem kosu, imajo navadno tri žlebove. Natakljiva grezila pa imajo štiri ali več žlebov [55]. (e) Predvrtanje. Predvrtanje izvajamo kadar je potrebno izvrtati luknjo večjega premera z vijačnim svedrom. Za predvrtanje uporabimo tanjši vijačni sveder, na primer s premerom 2 mm, če bomo vrtali s svedrom premera 8 mm. Na ta način preprečimo, da se večji sveder izmakne iz središčne lege obdelovanca. Poleg tega s svedrom za predvrtanje lažje zavrtamo točno v označeno središče na obdelovancu. Pri uporabi lesnega vijačnega svedra, predvrtanje ni potrebno. Geometrija orodja. Geometrija svedra je v principu enaka kot pri klinastem rezilu, slika 4.1. Razlike se pojavijo predvsem pri številu rezil. Elemente rezalnega klina pri svedru vidimo na sliki Na sliki vidimo cepilno ploskev (c), prosto ploskev (a), rezalni rob (b) ter stransko 85

94 ploskev klina (s). Cepilna ploskev je ploskev po kateri drsi odrezek. Prosta ploskev meji na rezalni rob. Rezalni rob se na vogalu klina stika s stranskim rezalnim robom [48]. Slika 5.12: Elementi rezalnega klina pri svedru Kot vzpona vijačnice in kot konice svedra moramo izbrati glede na vrsto obdelovalnega materiala. Kot konice je za jeklo in sivo litino 118º. Za baker, bron in aluminij je kot konice 140º. Ko vrtamo mehkejše obdelovance je potrebno hitrejše odvajanje odrezkov, zato mora biti kot vzpona vijačnice večji [47]. Ostrenje svedrov. Ostrenje svedra poteka na različne načine, ti so odvisni od konstrukcije svedra. Ostrimo prosto ploskev rezila in sicer pod kotom 8 do 12 º. Pri vseh svedrih je strogo potrebno obdržati osnovno geometrijo svedra, tako da se premer in drugi parametri svedra pri ostrenju ne spremenijo. Višino centrirane konice in predrezil je potrebno obdržati. Predrezila se lahko ostrijo samo od znotraj [48]. Varni stroji. Učenci lahko vrtajo na vrtalnem stroju s stojalom. Vrtalni stroj s stojalom mora imeti elektronsko regulacijo. Na njem mora biti nameščeno prozorno pomično varovalo, ki ga ne smemo odstraniti ter nepomična zaporna varovala, za zaščito prenosa stroja [40]. Če nepomična zaporna varovala niso nameščena, stroj ne moremo vključiti. Priporočilo pri nakupu. Vrtalni stroj s stojalom mora imeti varnostno stikalo in stikalo za izklop v sili. Imeti 86

95 mora prozorno pomično varovalo, ki preprečuje poseg v vrtljive dele stroja. Stroj mora biti izdelan po CE standardih. Navodila za varno delo. Pri vrtanju vedno uporabljamo varnostna očala in predpasnik, preglednica 5.9. če delamo s strojem dalj časa, uporabimo tudi zaščitne glušnike. Pri delu ne nosimo rokavic, ohlapnih dolgih rokavov, zapestnic in drugih dodatkov, ki bi se lahko ujeli na vrtljive dele stroja. Dolge lase je potrebno speti in zaščititi s pokrivalom. Preveriti je potrebno ali so nameščena potrebna varovala. Preden vklopiš stroj preveri ali je sveder dobro vpet in ali je odstranjen ključ vpenjalne glave. Obdelovanca med vrtanjem nikoli ne držimo z roko. Da preprečimo vrtenje obdelovanca, obdelovanec vpnemo v strojni primež. Nastavimo pravilno drži telesa ustrezno višino. Delovno mesto in okolica stroja morata biti čista. Pred in po vrtanju odstranimo odrezke z ustreznim omelom, odrezkov ne odstranjujemo z roko ali s pihanjem. Če se sveder zatakne, ustavimo stroj in sveder osvobodimo z roko. Svedra ne prijemamo takoj po vrtanju, ker je lahko zelo vroč. Z roko ne segamo pod ali za delovno območje vključenega stroja [23]. Preglednica 5.9: Osebna varovalna oprema pri uporabi vrtalnega stroja s stojalom. OSEBNO ZAŠČITNO SREDSTVO STROJ očala rokavice respirator predpasnik kapa vrtalni stroj s stojalom x x x 87

96 88

97 6 PRIPOMOČKI Pripomočke uporabljamo pri opravljanju različnih dejavnosti, od merjenja in zarisovanja, do vpenjanja samega obdelovanca. Točno merjenje in natančno zarisovanje sta pogoj, da bo naš izdelek točen in da pri sestavljanju ne bomo imeli težav. Vpenjanje pa je pri marsikaterem obdelovalnem postopku pogoj za varno delo, z vpenjalnimi pripomočki si med drugim pomagamo tudi pri lepljenju. Merjenje. Z merjenjem določimo, koliko dogovorjenih enot merjena veličina obsega. Za merjenje uporabljamo merilo ali sredstvo za merjenje. Omejili se bomo predvsem na dolžinske meritve. Meritve dolžin lahko opravljamo z nastavljivimi merili neposredno ali posredno. Neposredno merimo z ravnilom, merilnim trakom, pomičnim merilom, vijačnim merilom ipd. Za posredno opravljanje meritev pa se uporabljajo šestila, merilne ure ipd. Osnovna veličina pri dolžinskih meritvah je dolžina, osnovna enota pa je meter (simbol je m). Pri merjenju v osnovni šoli v okviru predmeta TIT, se poleg metra uporabljajo predvsem manjše enote, preglednica 6.1. Poleg metričnih enot imamo lahko na merilu tudi druge enote. Inch (palec) je enota, ki se predvsem uporablja v Angliji. En palec meri približno 2,54 cm. Premer cevi je pogosto podan v colah. Ena cola je približno 2,63 cm [25, 56]. Preglednica 6.1: Dolžinske enote, ki se uporabljajo pri pouku TIT. ENOTA SIMBOL PRETVORBA meter m 1 decimeter dm 10-1 centimeter cm 10-2 milimeter mm 10-3 mikrometer µm 10-6 Vpenjanje. Z vpenjanjem obdelovanec začasno pritrdimo ali stisnemo, pri čemer uporabljamo vpenjalne pripomočke. Za pritrjevanje obdelovancev, pri obdelavah, kot so žaganje, vrtanje in brušenje, uporabljamo predvsem razne oblike primežev. Pri lepljenju, kjer je potrebno kose stisniti na več mestih naenkrat, uporabljamo spone [9]. Zarisovanje. Zarisovanje je prenašanje mere ali kotnosti na obdelovanec z 89

98 označevanjem, s svinčnikom, šilom, točkalom ali črtalnikom. Pripomočki, ki se uporabljajo za zarisovanje, so podrobno opisani v poglavju 6.3 [25, 56]. 6.1 MERILNI PRIPOMOČKI Pri uporabi merilnih pripomočkov učenci razvijajo občutek za natančno in varno delo. Merilne pripomočke uporabljajo tudi za kontrolo izdelkov. V šestem razredu za to zadostuje ravnilo z milimetrsko skalo, v osmem pa se pri obdelavi kovin seznanijo z natančnimi obdelovalnimi postopki, ki zahtevajo merjenje tudi na manj kot en milimeter natančno. Za ta namen običajni merilni pripomočki, kot so merilni trak, kovinsko merilo ali trikotnik ne zadoščajo. Za natančnejše meritve potrebujemo pomično merilo. V sedmem razredu učenci pri pouku TIT spoznajo električni krog in krmiljenje. Tu učenci eksperimentirajo z napetostjo do 12V, pri izvajanju meritev pa uporabljajo preizkuševalec napetosti in univerzalni instrument za električne meritve [12]. (a) (b) (c) (d) Slika 6.1: (a) Kovinski merilni trak, (b) kovinsko ravnilo z ročajem, (c) mizarski meter in (d) risalna deska [38, 57]. Kovinski merilni trak, slika 6.1 (a), uporabljamo za merjenje daljših predmetov. Kovinski trak ločimo po tem, da ima na začetku kovinski zavihek, ki nam olajša delo pri merjenju. Kovinsko ravnilo z ročajem, slika 6.1 (b), se uporablja tudi kot vodilo pri rezanju z nožem. Ravnilo ima običajno milimetrsko skalo, uporablja se za merjenje in kot pripomoček pri zarisovanju. Zložljiv mizarski meter, slika 6.1 (c), je običajno dolg 1 ali 2 m. Člene metra vežejo kovice z vzmetmi, ki dajejo metru trdnost v raztegnjenem stanju. Z njim lahko zato merimo tudi višine. Risalna deska, slika 6.1 (d), se uporablja pri tehničnem risanju [12, 25]. 90

99 (a) (b) (c) (d) Slika 6.2: (a) Kljunasto merilo, (b) kljunasto merilo z digitalnim prikazovalnikom, (c) merilna urica in (d) mikrometer [38, 58]. Kljunasto merilo, slika 6.2 (a), uporabljamo za natančnejše zunanje, notranje in globinske meritve. Posebno priročno je za natančno merjenje premerov okroglih predmetov in izvrtin. Kljunasto merilo ima lahko tudi digitalen prikazovalnik, slika 6.2 (b), ta omogoča lažje odčitavanje. Za natančna merjenja se uporabljajo tudi merilne urice, slika 6.2 (c). Imajo analogni ali digitalni prikazovalnik. Za še natančnejša merjenja se uporablja mikrometer, slika 6.3 (d), to je vijačno merilo. Ker je mikrometer zelo občutljiv, ga lahko pri nepravilni uporabi hitro uničimo, zato naj učenci ta pripomoček ne uporabljajo [12, 56]. (a) (b) (c) (d) (e) (f) (g) Slika 6.3: (a) kovinsko šestilo, (b) objemno kovinsko šestilo, (c) notranje kovinsko šestilo, (d) kotnik, (e) kotnik s prislonom, (f) sredilni kotnik in (g) prizma za zarisovanje središča [7, 38, 59]. Kovinsko šestilo, slika 6.3 (a), se uporablja za nanašanje mer in pri zarisu lokov in krogov na gradivo. Objemno šestilo, slika 6.3 (b), je merilni pripomoček podoben šestilu, ima navznoter obrnjena kraka. Uporablja se za merjenje zunanjih premerov. Za merjenje notranjih premerov se uporablja šestilo, slika 6.3 (c). Kotnik, slika 6.3 (d), uporabljamo pri zarisovanju pravokotnice glede na rob gradiva. S kotnikom preverimo ali so robovi gradiva pravokotno odrezani. Pri tem uporabimo lesen ali kovinski kotnik. Lesen kotnik je lahek in topel, v primerjavi s kovinskim. Njegova slaba stran pa je, da 91

100 njegova pravokotnost ni trajna. Za preverjanje pravokotnosti lahko uporabljamo tudi kotnik s prislonom, slika 6.3 (e). Pri zarisovanju središč okroglih ploskev obdelovanca, si lahko pomagamo s sredilnim kotnikom, slika 6.3 (f). Prav tako lahko s sredilnim kotnikom označimo robove pod kotom 45º. Za zarisovanje središča na valjaste kose se uporablja prizma, slika 6.3 (g), [12]. Slika 6.4: Univerzalni instrument za električne meritve [38]. Univerzalni instrument za električne meritve, slika 6.4, učenci uporabljajo kot voltmeter in ampermeter v vezjih, ki imajo napajalno napetost do 12V [12]. Hranjenje pripomočkov. Pripomočke, kot so kovinska šestila in ravnila, hranimo v označenih lesenih kladicah. Kladica naj ima napis in sliko pripomočka, ki ga shranjujemo v njej. Ostale pripomočke hranimo zložene v predalniku. Hranimo jih ločeno. Varni pripomočki. Pri rezanju z nožem morajo učenci uporabljati kovinsko ravnilo z ročajem. Univerzalni instrument za električne meritve mora biti v izoliranem ohišju z oznako CE. Navodila za varno delo. Učenec se mora držati osnovnih pravil varnega dela tudi pri uporabi merilnih pripomočkov, predvsem kadar poleg merjenja in zarisovanja opravlja tudi druge operacije. Učenec mora skrbeti za urejeno delovno mesto in pripomočke namensko uporabljati. Če učenec uporablja pripomoček, kot je plastično ravnilo, za vodilo pri rezanju z nožem, lahko z nožem nehote zareže na ravnilo in pri tem tudi sebe poškoduje. Pomembno je, da za natančno merjenje uporabimo temu primerno pomično 92

101 merilo. Natančnejši merilni pripomočki so običajno tudi veliko bolj občutljivi in zato zahtevajo še posebno previdnost pri izvajanju meritev. če smo pregrobi, lahko namreč hitro poškodujemo ali uničimo merilni pripomoček. Pri izvajanju električnih meritev je potrebno učence predhodno seznaniti, kako ravnati z merilnim instrumentom. Pri delu je učence potrebno usmerjati, poskrbljeno mora biti za ustrezno napajanje, napetost ne sme biti višja od 12V [15, 16]. 6.2 VPENJALNI PRIPOMOČKI Brez pripomočkov za vpenjanje so obdelave, kot so žaganje, vrtanje, piljenje skoraj nemogoče in nevarne. Učenci uporabljajo vpenjalne pripomočke pri obdelavi različnih gradiv, tako lesa in umetnih snovi, kot kovin. Pripomočki za vpenjanje so pri večini obdelav nepogrešljivi, predvsem, ko delamo z majhnimi obdelovanci, ki se nam lahko izmaknejo. Tudi pri lepljenju si dela brez pripomočkov za vpenjanje težko predstavljamo [12]. (a) (b) (c) Slika 6.5: (a) Vzporedni primež, (b) vzporedni primež z vpenjalno spono in (c) strojni primež [38]. Vzporedni primež, slika 6.5 (a), z vzporednimi čeljustmi širine 100 mm uporabljamo predvsem za vpenjanje kovinskih obdelovancev. Primež mora biti na mizo pritrjen z ustrezno velikimi vijaki in maticami, nikoli v ta namen ne uporabljamo lesne vijake. Glede na učni načrt, naj bi v delavnici imeli vsaj en takšen primež in deset manjših vzporednih primežev z vpenjalno spono, slika 6.5 (b). Da pri vpenjanju obdelovanec ne poškodujemo, med čeljusti primeža in obdelovanec podložimo kos vezane plošče ali pa uporabimo podloge iz aluminijaste pločevine. Strojni primež, slika 6.5 (c), uporabljamo pri vrtanju. Strojni primež mora biti pritrjen na stojalo vrtalnega stroja [15]. 93

102 (a) (b) (c) (d) Slika 6.6: (a) Mizarska spona, (b) kotna spona, (c) vijačna spona in (d) vzmetna spona [38]. Mizarska spona, slika 6.6 (a), se uporablja pri lepljenju, z njo začasno stisnemo obdelovanec. Pri stiskanju vogalne vezi z mizarsko spono si lahko pomagamo s šablonami ali pa uporabimo kotno spono, slika 6.6 (b). Pri stiskanju obdelovancev z vijačno spono, slika 6.6 (c), za zategovanje ne smemo uporabljati raznih pomagal ali klešč, za večji navor. S tem bi namreč uničili navoj ali skrivili lok spone. Za hitro stiskanje, kjer ni potreben zelo velik pritisk, lahko uporabimo vzmetno spono, slika 6.6 (d). Spone uporabljamo predvsem, kadar moramo obdelovanec stisniti na več mestih hkrati in, ko obdelovanec ne moremo vpeti v skobeljnik ali primež [12]. Hranjenje pripomočkov. Spone hranimo obešene na obešalih ali zložene ločeno v predalih. Primeže zložimo v močnejši predal, tako da ne ležijo eden čez drugega. Varni pripomočki. Čeljusti morajo biti čiste, da preprečimo zdrs obdelovanca. Pred uporabo pripomočka moramo preveriti ali je kakorkoli poškodovan, če ima posnete navoje, zvit okvir, nezaščitene čeljusti ipd. Poškodovanih vpenjalnih pripomočkov ne uporabljamo, saj ne omogočajo trdnega vpetja obdelovanca in s tem varnega dela. Gibljive dele moramo vsake toliko časa rahlo mazati, pri tem pazimo, da ne zamažemo dele, ki bodo prišli v stik z obdelovancem [31]. Navodila za varno delo. Vpenjalni pripomočki omogočajo začasno fiksiranje obdelovanca. Pomembno je, da uporabljamo ustrezni vpenjalni pripomoček za delo, ki ga opravljamo. Pripomoček 94

103 mora biti ustrezne velikosti, dovolj močan, površina, razmik in širina vpenjalnih čeljusti, morajo biti primerne glede na obdelovanec. Nezaščitene čeljusti lahko poškodujejo površino obdelovanca, zato čeljusti obložimo z mehkejšimi ploščicami. Navadno uporabljamo lesene ploščice za zaščito lesenih obdelovancev, pri trših obdelovancih pa lahko za zaščito uporabljamo aluminijaste ploščice. Pri vpenjanju ne uporabljamo prevelikega pritiska ter raznega orodja za močnejše privijanje, saj lahko s tem deformiramo obdelovanec ali pa celo uničimo vpenjalni pripomoček. Mizarske spone ne shranjujemo v predalu, temveč v temu namenjenemu stojalu [31]. 6.3 ZARISOVALNI PRIPOMOČKI Natančno zarisovanje je predpogoj, da bo naš izdelek točen in da pri združevanju sestavnih delov ne bo težav. Pri zarisovanju pa so potrebni tudi pripomočki za merjenje, saj z njihovo pomočjo prenesemo mere na list ali na obdelovanec. (a) (b) (c) (d) (e) (f) Slika 6.7: (a) Mizarski svinčnik, (b) šestilo, (c) radirka, (d) zarisovalna igla, (e) vzporedni črtalnik in (f) točkalo [38, 60, 61, 62]. Svinčnik ima lahko različne trdote in različne oblike. Mizarski svinčnik, slika 6.7, je sploščen, zato z njim lažje zarisujemo črte ob pokončnih vodilih, manjša je tudi njegova obraba. Šestilo, slika 6.7 (b), je grafično orodje, ki je sestavljeno iz dveh krakov in je namenjeno risanju krogov ter različnih krivulj. Radirka, slika 6.7 (c), je pomemben zarisovalni pripomoček, saj z njeno pomočjo brišemo s svinčnikom narejene črte. Zarisovalna igla, 95